Etiopija Glavno mesto Adis Ababa

Adis Ababa
(ne Adis Abeba kot jo običajno imenujemo) ima poetično ime, ime namreč pomeni nov cvet. A mesto daje vse prej kot pa vtis cveta. Tretje največje mesto na afriški celini ima sicer široke avenije, ob njih pa marsikje barake in kolibe, kakršne vidiš po vaseh. Kljub nekaterim visokim zgradbam in nekaj ostankov hiš iz časov italijanske okupacije, daje mesto s 6 milijoni prebivalcev vtis predimenzionirane vasi. Ogromno prometa, predvsem avtobusov, tovornjakov in minibusov, ne prispeva k izboljšanju vtisa o mestu, saj te izpušni plini, s katerimi je zrak kar nasičen, neprestano praskajo po grlu in od njih pečejo oči. Nekaj ostankov socializma, muzej, v katerem hranijo okostje Lucy, do pred nekaj let najstarejšega znanega človekovega prednika, ki so ga odkrili na jugu Etiopije in je staro okoli 4 milijone let, in ulica Josipa Broza Tita in ogled Adis Ababe je zaključen. Sicer pa precej novo mesto (ustanovljeno je bilo leta 1887) ne slovi kot glavna zanimivost Etiopije, mnogo lepših, starejših in predvsem zanimivejšega se da videti v drugih delih Etiopije.
Dr. Gregor Majdic (se nadaljuje)

Etiopija Dr. Gregor Majdic

Etiopija! Ko slišimo ime te države se večina od nas spomni na lakoto, vojno in revščino. A Etiopija je v resnici vse kaj drugega. Resda je Etiopija ena najrevnejših držav na svetu, a je tudi ena najstarejših držav, če štejemo odkritja do pred kratkim najstarejših fosilnih ostankov človekovih prednikov, jo lahko imenujemo kar zibelka človeštva. Naši daljni predniki so hodili po teh krajih že več kot 4 milijone let nazaj, na področju današnje Etiopije pa je bilo v antičnem času mogočno Aksumsko kraljestvo.

Od tod naj bi bila doma legendarna kraljica iz Sabe, ki je omenjena v Svetem pismu. Njen sin Menelik I naj bi v Etiopijo iz Jeruzalema prinesel skrinjo zaveze, skrinjo, v kateri naj bi bile shranjene kamnite tablice z božjimi zapovedmi, ki jih je Mojzes prejel od Boga. Skrinja zaveze naj bi bila še vedno varno skrita v Etiopiji, ali zares obstaja ali ne, pa ve le en človek, čuvar skrinje zaveze v Aksumu. Skrinje zaveze torej popotnik ne more videti, a Etiopija vseeno skriva veliko presenečenj. Prelepa pokrajina, izjemno prijazni ljudje, ostanki starih kraljestev, gradovi in cerkve, kakršnih ne moreš videti nikjer drugje na afriški celini. Etiopija zares skriva ogromno neznanih zakladov, ki jih lahko odkriješ le sam.

Vzpon na Kilimandžaro 3

Taktika, ki jo je ubral Baraka, se je obnesla. Napredovale smo pocasi; pod strmim skalnim vrhom stožca smo srecale avstralski up, ki se je že vracal iz vrha. Skozi oblake je zasijala žareca krogla, veliko oranžno sonce nam je vlilo novih moci.Prestopila sem skalni rob kraterja in se znašla na Gilmans pointu, 5685 metrov visoko. Baraka nas je pohvalil: » I am so proud of you«. ( Tako sem ponosen na vas).Uspelo nam je.
Bilo je zelo hladno, voda v steklenicah je zmrznila. Odlocile smo se nadaljevati vzpon na » ta pravi vrh«. Gaz v na novo zapadlem snegu je bila ozka, v teniških copatah mi je drselo, veter se je ujel v pelerino in me dvigal kot balon. Dve uri po robu kraterja se je vleklo v nedogled.Komaj sem zmogla. Z nami je bila tudi Charlote, ki je na vrhu padla v objem prijatelju. Prstan iz belega zlata sem videla spodaj,ko smo se poslavljale. Veter je dvignil meglo,pokazali so se velikanski balvani zelenega ledu in široki krater vulkana. Stale smo pred tablo, na kateri je zapisana dobrodošlica.
Spust je bil še težji, pot se je vlekla. Hoja po mehkem vulkanskem pesku mi je pobrala zadnje moci. Trinajst ur hoje je bilo za mano,polna luna je bila že tako dalec. Na potki ob koci Kibo me je pozdravil široki nasmeh malega strežnika Wumilije, Nuri, dobri duh ekipe, me je objel, nosac težkega nahrbtnika me je pozdravil z » bravo chief mama«, gospod Baraka se mi je toplo nasmehnil. Odpustila sem mu vzvišenost na zacetku. Prepricana sem, da sem se z njegovo pomocjo dotaknila neba visoko nad Afriko.
Jela Škrilec

Jela Škrilec Vzpon na Kilimandžaro 2

Naslednji dan smo opravili aklimatizacijsko turo pod Mavenzi do višine 52oo metrov.Hodile smo dobro,glavobola nismo imele.Gospod Baraka je prvic dopustil možnost, da bi lahko z dobro taktiko osvojile vrh. Hoditi, kar zmorete, je rekel.Smejimo se. Kaj ne bi? Ceravno v zrelih letih in malce zaobljene- a v naših nogah so kitajske stopnice,potiskale smo plin cez avstralsko pušcavo, navelicale smo se hoje po argentinskih ledenikih, prevozile smo tisoce kilometrov cez Manitobo in Saskatchevan, do kolen smo brodile po mehiških džungli…
Cetrti dan nas je pot vodila skozi pokrajino,ki je pocasi spreminjala podobo.Iz prelestnega zelenja je prešla v nizko vulkansko pusto gricevje. Zadnja koca Kibo je bila na višini 4703 metre. V dolgi nizki stavbi smo prespale v sobi s štirinajstimi popotniki. Mlada Cehinja je bruhala, nekdo je glasno smrcal, skratka, miru za pocitek nismo imele.
Vstali smo ob enajstih zvecer. Noc je bila svetla, luna bela in polna. Veter je zavijal okrog vogalov. Popile smo caj in stopile v vrsto.Gospod Baraka je dolocil vrstni red, skupino je vodil mladi veseli Babuci. Hodila sem zadaj v koloni. Po dveh urah hoje, ko se je pot že obrnila navkreber, sem v glavi zacutila vrocino in se onesvestila.Zbudili so me. Odlocila sem se nadaljevati pot, pocutila sem se dobro, le noge sem imela težke.Kot ocitno šibak clen v verigi so me prestavili na celo. Teren je bil pomrznjen , zacel se je strmo vzpenjati. Mocan veter je podil oblake, zdaj je bila luna svetla, zdaj je bil snežni metež. Hodili smo »pole-pole« ( v svahiliju pocasi).
(se nadaljuje)

Jela Škrilec Kenija Vzpon na Kilimandžaro

Po treh letih vendarle zaroka na pettisocaku

Pet dni in pol dolga odprava na Kilimadžaro in nazaj
Da skupina žensk v zrelih letih ne bi zmogla vzpona? Dajte, no!
Na Kilimadžaro gremo, smo se odlocile po enotedenskem safariju v Keniji. V Moshiju, ki je izhodišce za vzpon,smo se dogovorile za organizacijo odprave. Za pet dni in pol gremo.Predstavili so nam vodjo,gospoda Barako.Dva metra visoki, kot trska suhi vodnik nas je vzvišeno premeril. A kaj bi- kmalu smo bile v razmajanem kombiju na poti proti vhodu v narodni park.
Poleg petih nosacev sta bila v skupini še kuhar in pomocnik šefa. Mladi crni fantje.Na vhodu na Maranga Gate so prevzeli prtljago in odpravili smo se.Po treh urah hoje skozi cudoviti svet, kjer savana preide v pravi pragozd, smo prispeli na Mandaro, 2727 metrov visoko.Veter je postajal hladnejši. Prespale smo v leseni koci in v družbo sprejele Charlote iz Danske. Namenjena je bila na vrh, kjer naj bi se srecala s prijateljem, ki se je odpravil po drugi poti.Zgoraj naj bi se zarocila. Poskusila sta že pred tremi leti, pa Charlote ni uspelo.Pod vrhom se je obrnila in sestopila. Mogoce ji bo uspelo z nami.
Drugi dan smo se po sednih urah hoje med visokimi lobelijami in grmicevjem povzpele do koce Horombo na višino 378o metrov. Razgledovale smo se po naših sopotnikih: skupina Fincev,štirje Švedi,vecja skupina Kitajcev,dva Korejca, dva Avstralca, oce in sin; šepetali so,da je sin najvecji alpinisticni up v Avstraliji, da je s šestnajstimi leti plezal K2.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju: 18

V Turčiji se Irena (tokrat tudi jaz) zopet ni mogla upreti ugodnim ponudbam zlata, usnjenih jaken in torbic in se je že tako pretežka prtljaga še povečala za nekaj kilogramov.
Še tri dni sva imela na voljo od Ireninega odhoda iz Aten v Prago. V načrtu sva želela priti s trajektom na otok Samos in tam spet s trajektom naprej do Aten. Kupila sva vozni karti in na odhod, ki naj bi bil naslednji dan čakala v toplih barih. Naslednje jutro je bilo zelo hladno in pihal je močan veter. Jasno, trajekt ni odplul. Veliko turistov, ki so imeli enake probleme kot midva, je zagrabila panika. “Jutri je v Turčiji dan, kjer se po desetih letih ves narod praznuje, zato nič ne deluje. Odplujemo šele čez dva dni. A čez dva dni bi Irena morala biti že v Pragi, zato so nama vrnili denar, midva pa sva se morala odločiti za edino možnost, ki nama je bila na voljo. V dveh dneh morava prevoziti 1600 km ozkih mastnih cest, polnih serpentin in kamionov. Kot da to še ni dovolj, naju čaka še vožnja s trajektom čez Canakkale.
Vozila sva nepretrgoma. Le za kratek čas sva se ustavila, da sva nekaj pojedla in vsakih 600 km, da sva natočila gorivo. Deževalo je in bilo je hladno. Ko sva prišla do Grčije so bile ceste nekoliko boljše, vendar je bilo veliko radarskih kontrol. Prevozila sva krasno pokrajino, polno čudovitih plaž, in srce se nama je trgalo, ko sva drvela mimo s 140 km na uro.
Bila sva zelo utrujeno, ko sva prispela v Atene. Do odhoda letala sva imela še toliko časa, da sva si lahko ogledala delček krasnih Aten, vključno z Akropolisom.
Prišlo je slovo in to nimam rad. Kot vedno so nama tudi tokrat solze zalivale oči. Vedela sva, da se bova videla najpozneje čez kakih 10 ali 14 dni, a kljub temu mi je bila zoprna že misel na to, da bom zopet sam.
Irenka je odletela, jaz pa sem se odpravil na sever Grčije, od koder naj bi se s trajektom prepeljal do Črne gore pa potem skozi Bosno, Hrvaško v Slovenijo.
V ladjedelniški agenciji so me prepričevali, da ni nobene ladje, ki bi plula v bivšo Jugoslavijo in tako je bila edina možna linija do Barija, Benetk ali Trsta. Kupil sem karto do Trsta in naslednje tri dni užival v počitku, ki sem si ga pošteno zaslužil. Od tam je bila pot do doma kratka in kar vesel sem bil, ko sem prispel domov v Žužemberk, kjer si je tudi moja družina oddahnila, ker sem se srečno vrnil domov. Vrnitev v Prago čez nekaj dni in že čez teden dni je nastalo prvo poglavje moje reportaže po Afriki.
Preko 17 000 km sem prevozil brez kakih večjih problemov, srečaval sem se z ljudmi različnih narodnosti in mentalitet a vsi so me sprejemali z odprtimi rokami, mi dajali hrano, pijačo, prenočišča in glej čudo – niso me ne ukradli, ne ubili – preprosto živijo še dobri ljudje na tem svetu – in da spoznavaš take ljudi, že zaradi tega je vredno potovati.
Igor Brezovar

Igor Brezovar Z motorjem ob Sredozemskem morju: 17

Proti sirijskim mejam je še bolj deževalo in vozil sem le s hitrostjo 60 km/h. V vsakem naselju se je iz ulic zlivala voda na glavno cesto, da so nastajala prava mala jezera. V vodi so stali avtomobili, za njimi avtobusi Pick upi, a jaz sem vozil med njimi in prosil, da mi ne ugasne motor. Voda nama je bila čez kolena in je pljuskala na vse strani. Prestavil sem v drugo in tako sva brodila več kot 400 m. Na meji sva kar hitro uredila vse formalnosti. Sirijski carinik je pozorno pregledoval najina potna lista in preverjal ali res nisva bila v Izraelu. Da, res sva načrtovala tudi pot v Izrael in potem iz Haife na Ciper ter od tam do Aten, a zaradi bojev, ki so se začeli ravno tiste dni v gazi, sva se odločila za vrnitev preko Sirije in Turčije.

Na tahometru je že davno mimo število kilometrov, pri katerih bi moral narediti servis, zato sem se odločil, da obiščem prvi servis, ki ga bom videl ob poti. Našel sem ga šele na severu države, kjer sva preživela nekaj čudovitih dni na samotni plaži Sredozemskega morja, medtem ko so se mehaniki ukvarjali z motorjem. “ To sirsko olje, gospod, to je najboljše, kar vam ga lahko priporočim!”. “Ne, ne, jaz bi raje ta slabši Castrol, ki ga imate. Ta je gotovo cenejši.” Cenejši sicer ni bil, a tudi ni veliko stal, medtem, ko za delo niso računali nič. “Ti turist na motorju, mi pomagati. Mi muslimani ne denar vzeti od tebe. Ti imaš krasno ženo. Ti ne mož, ti spat s ženo?!”.

Turčijo sva prevozila že tudi pred leti, ko sva potovala v Indijo, zato sva jo želela prevoziti kar najhitreje. Ustavljala sva se le na krasnih plažah, a seveda nisva zamudila ogleda Amukale, biser Turčije, ki je tudi najbolj atraktivni turistični kraj, kjer topla voda teče po visokem hribu, se spotoma nabira v apnenec, tako, da je ves hrib bel, kot bi bil pokrit s snegom. Srečala sva tam skupino Čehov, s katerimi smo v hladni noči, po dolgem času izpili vso zalogo čeških piv in moravskih vin.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 16:

Igor Brezovar
Z motorjem je vse vredu, čeprav je bil preobtežen, ker sva dodala prtljagi vsaj za 10 kg spominkov, v podobi različnih kipov, vaz, vodnih pip in podobnih zadev. Pogosto sva naletela na kakšno luknjo v cesti, kjer mi ni preostalo nič drugega kot pobožna želja, da se ne odtrga kolo. Sem namreč kar malo nezaupljiv do sistema, ki ga imajo pri BMW, da je zadnje kolo pritrjeno le na eni strani, čeprav so me prepričevali, da vzdrži lahko kljub temu marsikaj. Vozila sva po gorati pokrajini, kjer je bilo vedno bolj čutiti mrzlo zimo. Do mrtvega morja nama je preostalo še 100 km. Veselil sem se tega in bil sem poln pričakovanj.

Pretihotapila sva se skozi široka vrata hotela in neopazno sva se pomešala med številnimi evropskimi upokojenci, ki si sem hodijo zdravit revmo. šel sem v vodo, a ko sem hotel zaplavati, mi je pritisk gostote morske soli dvignil noge na gladino in imel sem kaj delati, da sem obdržal glavo nad gladino saj ne sme priti v oči niti kapljica. Ulegel sem se na hrbet, noge sem imel na površini in lahko sem skoraj sedel. To je bila fantazija! Veliko ljudi v vodi bere. Irena se je med tem namazala s črnim blatom, že kar neprijetna je bila tudi toplota vode, ki je imela skoraj 30 stopinj. Do Ammana, glavnega mesta Jordanije, je bilo približno še eno uro. Med potjo je začelo deževati in tako je iz ceste nastalo drsališče. Vozila sva počasi in v mraku sva prispela do glavnega mesta, kjer sva s pomočjo angleškega vodiča našla poceni hotel, ki je bil že poln popotnikov iz celega sveta. Kakor vedno in povsod, sva se z njimi pogovarjala pozno v noč. Naslednji dan sva si ogledala nekatere četrti Ammana, vključno z bazarjem, kjer sva barantala pri cenah za spominke.

V popoldanskem času sva se že podala na pot proti Siriji. Ceste so bile še vedno mokre in še vedno sem moral voziti z veliko pozornostjo. V začetku sem bil vedno pripravljen na zdrs, zato sem zaviral predvsem z zadnjimi zavorami, saj mi je prednje kolo že trikrat začelo drseti. Vozil sem za avtom, prevozil rondo, zapeljal v “S”, ko se je zgodilo. Zdrsnila sva. Čutil sem, kako mi pada motor. Zakričal sem Ireni naj se drži, a že sva drsela po desnem kovčku in bočnem kanistru. Med drsenjem mi je uspelo najti košček nemastne ceste, dvignil sem motor in ves tresoč se ustavil. Na srečo se nama ni nič zgodilo. Od tega trenutka sem bil še bolj previden. čeprav bolj že nisem mogel biti.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 15: Jordanija

Pozno v noč smo odpluli do Aqabe, naj južnejše mesto v Jordaniji. Kot sem se še vedno lahko zanesel na svoj instinkt, sem tudi tokrat čutil, da mi bo tukaj všeč. Že cariniki so bili ljubeznivi, nasmejani in nobene podkupnine niso zahtevali. Ulice so bile čiste, šoferji so bili uvidevnejši, ljudje urejeni, trgovine pa so bile polne vseh vrst izdelkov. Skoraj nikjer se ni nihče pregovarjal okoli cen. Noči so že bile bolj hladne in že je bilo čutiti pozni oktober. V Aqabi sva ostala dva dni, uživala na lepih plažah, v prijetnih in zanimivih trgovinicah ter v restavracijah, ki so ponujale morske, arabske in orientalske jedi.

Wadi Rum je puščavska dolina, kjer živijo bedujini. Malo katera družina živi po starih običajih, a še ti posebneži, katere sva tam srečevala, so bolj ali manj neprijazni do turistov, ki morajo za take obiske družini plačati niti ne tako malo denarja. Čeprav je bil v puščavi sipek pesek, absolutno ni bilo možno nadaljevati poti na motorju, zato sva si z Ireno najela staro Toyoto z vodičem za 15 USD. Tako sva se odločila predvsem zaradi Irene, ki še ni doživela prave puščave, osamelih ljudi in karavane kamel, od koder sem jaz prinesel svoje najljubše spomine in doživetja. I to celo brez domišljavega vodiča z Ray bankami, ki je hotel skoraj za vsak izgovorjeni stavek napitnino.

Pozno popoldne smo prispeli do težko pričakovanega mesta, znanega celemu svetu – Petra. Cesta je speljana čez visoke gore mimo revnih vasic, nekateri domačini so nama mahali in klicali “Welcome to Jordan!” Bilo je že precej hladno, zato sva navlekla na sebe skoraj vse, kar sva imela. Našla sva krasen hotel, poln turistov, verjetno z vseh kontinentov. Zelo dobro sva se razumela s Kitajcem, ki je bil na poti že pol leta, Američanom, ki potuje skupaj z Danko, zaradi katere smo obšli verjetno vse trgovinice v mestu, Nemcema, Švicarjema in Avstralko, ki je brezupno iskala fanta. Skupaj smo pili pivo in se pogovarjali dolgo v noč.

Nikoli še nisem bil tako navdušen nad kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki, kot me je prevzela Petra. To je pravzaprav mrtvo mesto, kjer so pred več tisoč leti arabski trgovci s karavanami velblodov začeli graditi oviro proti Turkom in ostali Evropi. V gori, ki to dolino obkroža, so vklesane cerkve, gledališča, grobišča in palače. Vse to je izdelano z vso pozornostjo in natančnostjo a še danes ni znano, s kakšnimi orodji so lahko vse to izdelali. Ogledovala sva si to zanimivost ves dan, prehodila več kot 10 km, a to ni bilo niti polovico vsega, kar je možno videti. Vstopnica za en dan stane 20 USD, a večina turistov vzame vstopnico za 50 USD, ki velja tri dni.
 (se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju: 14

Jasno, Irena je morala peš. Odpeljal sem le kakih 400 metrov naprej, počakal na njo, jo pustil, da me je prehitela, spet za kakih 400 metrov jo prehitel in potem spet počakal na njo, ta procedura nama je vzela kako uro časa, tako, da sva v trdni temi prispela vsa prepotena in umazana do hotela, za 50 USD na noč, ki pa je že bil poln Nemcev, ki so prispeli sem vsi urejeni, s fotoaparati čez rame iz Luxorja v klimatiziranih avtobusih, s stranišči in bifeji.

Savina pnevmatika je bila popolnoma raztrgana, a bilo mi jo je žal, kajti profil je bil tudi po 10.000 km še vedno dober in bi lahko z njo prav gotovo prevozil vsaj še 5 tisoč kilometrov. Mehanik mi jo je zamenjal v kakih 15 minutah za 3 USD. Hkrati pa sem bil zadovoljen, da sem se znebil težke gume, ki sem jo ves čas vozil zadaj na prtljagi. Drugi dan sva prestopila Sueški prekop, ki naju je oba presenetil s svojo ožino. Trajekt je bil brezplačen a podjetni kapitan je prišel po napitnino zelo pozno, ko sva bila že na mostiču ladje.

Zopet sva se vozila po čudoviti Sueški puščavi, kjer sva doživela puščavsko nevihto, ki je sicer po nekaj urah pojenjala. Vse do mesta Noweiby sva vozila po soteski med krasnimi gorami, kjer so beduini pasli ovce in velblode, med samimi kamni in grmovjem. Živijo v kočicah izdelanih iz blata, ki stojijo nekaj 10 metrov stran od ceste. Občasno sva se pri njih ustavila, se okrepčala jim dala nekaj kemičnih svinčnikov, a dogovarjali smo se v vsem, nerazumljivem jeziku. Noweiba je bilo najino zadnje mesto v Egiptu. Od tam imava naslednji dan trajekt do Jordanije. Od tam pojdeva dalje k prijateljici v Izrael. Na obali sva se še kopala in sončila ves dopoldan nato pa odpeljala na carino, kjer so naju po štirih urah spustili dalje.

Zelo sem si želel prihraniti za spomin njihovo lepo registracijsko tablico, za katero sem plačal 70 USD. Skušal sem pregovoriti carinika z vsemi zvijačami, a bil je nepopustljiv. Dejal je, da naju ne spusti dalje, dokler mu jo ne prinesem. In potem sem jo “našel” deset minut pred odhodom trajekta. Carinik se je zmagoslavno nasmejal in izrekel dobrodošlico v Egiptu. odpotovala sva z ladjo, na kateri je bilo polno egiptovskih potnikov, ki so se jim izpolnile sanje, da potujejo v Saudsko Arabijo, oziroma do Meke, ki je še vedno za nas nedostopna.
Nekje daleč, približno 6 ur plovbe, naju čaka druga prekrasna dežela – Jordanija. Za seboj imava že več kot pol poti, a pred nama je še kakih 6 oz. 7 000 km, odvisno katero pot si bova lahko izbrala.
(se nadaljuje)

Nairobi 2

Nekaj minut za tem sta pristopila dva tipa, mi pred nosom pomahala z nekakšnimi izkaznicami in se predstavila za policaja. S strogim glasom sta mi povedala, da sem aretiran, ker sem se družil s kriminalcem. Želela sta vedeti, od kod se poznamo in v kakšnih poslih sodelujemo. Odpeljala sta me na vrt neke gostilnice, kjer smo sedli v malo bolj odmaknjen kot.

Nato sta me začela navzkrižno zasliševat. Kakšen biznis sem sklenil s tistim kriminalcem, kaj sem mu dal itd. Kmalu sem ju imel že vrh glave. Povedal sem jima, da ga ne poznam, da sva spila le kavo in da sem mu dal nekaj drobiža. Vprašal sem ju, ali je to zločin. Pa sta mi zatrdila da je, če je denar ponarejen. In tu je bila finta. Zahtevala sta, da jima pokažem ves denar, ki ga imam pri sebi.

Izgovoril sem se, da pri sebi nimam več denarja, da sem dal onemu zadnji drobiž in da imam preostanek v hotelu. Poprosil sem ju, da bi stopila z mano v hotel, kjer bi lahko preverila denar, a sta mi potem povedala, da sta spregledala, da v resnici nisem povezan s tistim »kriminalcem« in se na hitro poslovila. Kaj bi bilo, če bi izza pasu potegnil torbico z denarjem? Najverjetneje bi ga bila odnesla, ker bi bil po njunem seveda ponarejen.

Gondar

Gondar, Etiopija 2011

foto: Janin 

JUŽNA AFRIKA

Južna Afrika 2016
foto: Janin 

Andrej Rozman Nairobi

Prespal sem na balkonu neke turistične agencije. Zjutraj sem se podal na ulice Nairobija. Bil sem eden izmed redkih belcev, zato sem hitro padel v oči. Najprej me je ustavil prijazen domačin in ko sem mu povedal, da prihajam iz Slovenije, je postal malodane vzhičen. Povedal mi je, da se odpravlja na študij v Slovenijo. Povabil me je v bližnji lokal na kavo, da bi mu povedal kaj več o naši prelepi deželici. Natresel sem mu nekaj podatkov o Sloveniji, on pa me je pazljivo poslušal, včasih kaj vprašal in mi zadovoljen kimal v odgovor. Nato mi je povedal, da je begunec iz Sudana, da tam že več let traja vojna in da je ostal brez sredstev za preživetje. Njegov cilj pa je Dar es Salaam, kjer je organizacija, ki mu bo omogočila šolanje v Sloveniji. Vendar mora tja priti. Zato me je prosil za denar. Nekako sem začutil blefiranje in sem se ga po hitrem postopku na prijazen način rešil tako, da sem mu dal nekaj drobiža. Kasneje sem srečal še dva »namišljena« študenta, ki sta tudi bila namenjena na študij v Slovenijo.  (se nadaljuje)

Petja : Etiopija

Kje je presneti bus station!! In tip se nekaj dere, pride se en, cela zmeda, mi pa sami v minibusu. Recem, naj se spokamo ven, in se. Dve bejbe nas peljeta do bus station. Vlečeta nas po najbolj zakotnih ulicah, kjer slišiš le "you, you, money". Ne počutimo se prijetno, nihče od nas. Prepričana sem bila, da tile dve bejbe vlečeta Janina in Sinišo do hotela. . . svojega seveda, zrihtane sta bile lih tolk.

(odlomek)

Petja : Etiopija (Dnevnik moje sopotnice)

Najprej na tovornjak, s policijskim spremstvom zaradi banditov. Po totalno razdrapani cesti je gonil nas zadaj v kesonu se z nekaj lokalci. . . . od gumi defektov, do tega, da ti sredi furanja v avtobusu zahinavijo bremze. . . in the middle of nowhere. Pretumbali smo se ko nori. Najboljs je bilo na tistih vrečah rixza zadaj na tovornjaku, natlačeni ko sardine, z vsemi lokalci, ki zvecijo tisto svojo miro al koko al karokoli ze pac zvecijo. S tem truckom smo prisli do Yabela. . . ponoc nas skrcajo ven.

(odlomek)

Maroko- oddaja Popotnik

Maroko-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič

Z motorjem ob Sredozemskem morju 13

Igor Brezovar: Konvoj se ni ustavil
Policiste sem prosil, naj vozijo maximalno 80 km/h in vozil sem takoj za njimi. Ireni sem rekel, da pač imava prvič od spremstva neko korist in da je dobro, da ga imava. Vendar se je tudi to kmalu izkazalo za povsem drugačno situacijo. Še nikoli prej niso vozili tako hitro, kot tedaj. Moral sem zdržati in slediti njihovemu tempu 120 km/h, a le nekaj časa, saj sem kmalu začel trobiti in prižgal sem vse štiri utripajoče luči, kajti motor je ugasnil. A konvoj se ni ustavil.

Mirno so nadaljevali svojo pot in mimo naju je peljalo še najmanj 30 avtobusov. Čeprav sem stopal, nihče ni ustavil. Temnilo se je že, v krasni jasni noči so se svetile zvezde na nebu, midva pa sva obstala sredi puščave, obdane z rdečimi gorami. Po 40 minutah je mimo pripeljal velik ameriški avto, poln policistov a tudi ti so imeli le dieselsko gorivo. Čez kake pol ure, pa je le pripeljal mimo avto, ki mi je odstopil 4 l bencina, da sva lahko le s prižganimi smerokazi nadaljevala pot do prve črpalke.

Spala sva v šotoru, polnem komarju, na obali čudovitega Rdečega morja. Mislila sva, da bova tam prespala še eno noč, toda škoda nama je bilo celo dnevnega poležavanja na soncu, zato sva se popoldne odločila, da raje nadaljujeva pot. Prevozila sva še 330 km in le še 10 km naj bi bilo do vasice, kjer sva hotela prenočiti. Ob poti se je že začelo pojavljati naselje revnih barak, nekakšna prodajalna, avto mehanična delavnica in celo lep hotel. Peljala sva še dalje, kakih 7 km, ko nama je postajalo vedno bolj vroče v noge a motor je izgubljal stabilnost. “Oh Irči, ne boj se, to je le zaradi gume! Sedaj bom končno lahko porabil pripomočke, ki sem jih do sedaj po nepotrebnem vozil s seboj.” A že pri WD-ju sem doživel presenečenje. Z vseh strani je začelo iz njega pršiti. Imel sem ga po celem obrazu, po rokah in kombinezon je bil ves bel. “Ha, ha Irči, končno se lahko preizkusim z orodjem, ki ga do sedaj še pogledal nisem vse od poti po Indiji, pred tremi leti. Takrat so me mehaniki nekaj seznanjali in poučevali, zato naj te ne bo strah.”

Bilo je že temno in čez kake pol ure sem imel sneto kolo, vendar zadovoljstvo nad mojimi sposobnostmi, me je kmalu prešlo, saj niti po 40 minutah nisem uspel odlepiti gumo od platišča. Skakal sem po njej in mlatil, a brez uspeha. Irena je vse bolj in bolj nervozno opazovala vso stvar, a tolažil sem jo, da se nama je zgodilo vsaj nekaj nepredvidenega, saj je do sedaj potovanje potekalo kar preveč idealno,brez kakega povišanega adrenalina. Bo vsaj kaj zanimivega za debate s prijatelji. No in po vsem trudu mi kljub temu ni uspelo ločiti gumo. Zato sem kolo nasadil nazaj, startal motor in obrnil nazaj proti hotelu.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 12

Igor Brezovar

V Luxorju sva cele tri dni uživala, fotografirala, se sprehajala med čudovitimi templji, med sfingami, grobnicami, stolpi in raznimi spomeniki. Čeprav sem si vedno govoril, da me Egipt nič posebno ne privlači, so bile sedaj tu stvari, ki so me izredno prevzele, katere sem občudoval, si jih ogledoval z velikim zanimanjem, kupoval knjige, prebiral prospekte in oblezel vse, kar se je dalo. To je res čudovito mesto, sicer z eno napako, ki me je motila: na tisoče turistov iz vsega sveta, ki se zbirajo tu, v tej turistični meki, k temu primerne so tudi cene in vse mogoči trgovci. Ljudje niso ljubeznivi, njihov cilj je le, da iz turistov izvlečejo čim več denarja.

In sploh bi lahko o trgovcih in cenah napisal celo reportažo. Bil sem utrujen od večnega pregovarjanja. V hotelih, ob hrani, vodi, fotografiranju o vrstnem redu, na cestah o milu v supermarketu, o cestnini, kjer je običajno ni, a jaz sem prav prvi, ki mora plačati in tako naprej o vsem mogočem. Pregovarjali se nismo le pri vstopninah in črpalkah. Resnično je to utrujajoče in pobere veliko energije in časa. Dogovorjena cena za dva obroka, za katero mi pred jedjo potrdi 3X, velja potem, ko hrano pojeva cena le za en obrok hrane. Pustil sem le dogovorjeno ceno, ga poslal nekam…. in odšel. A on mi pri tem zakliče:” Welcome to Egypt!”.

Ali naslednji primer: vprašal sem na začetku, koliko bo to stalo. Natakar mi reče:” ni problema, vi mirno sedite, pojejte, nato boste plačali.” No, in potem nama je zaračunal toliko, da bi lahko za ta denar, nekje drugje jedla cel teden. Ali v supermarketu, kjer mi je hotel za milo zaračunati še enkrat toliko, kot je sicer. Ko sem ga opozoril, da je cena na artiklu za polovico manjša, je le zaračunal dejansko ceno. Tako je bilo na vsakem koraku, dan za dnem. Velikokrat sem jih presenetil, ker sem se pogajal za ceno, zato so me spraševali ali sem Nemec. Niso slutili, da imajo opravka z “balkancem”, ki ima že kar nekaj izkušenj iz arabskih dežel in da sploh ni tako neizkušen, kot sem morda deloval s fotoaparatom v spremstvu urejene Irene.

Kmalu sem pogrešal potovanje na motorju zvok ……… po pustinji, zato sva se odpravila na potovanje proti severu. Do Sueza, sva imela približno 1000 km čudovite pokrajine in do Rdečega morja še kakih 300 km. Policijski konvoj naju bo spremljal le še kakih 300 km. Vozili smo spet v koloni, ko mi je začela svetiti signalna lučka za bencin. Dohitel sem policiste, ki so mi podali vodo kar med vožnjo in jih vprašal, koliko še imamo do bencinske črpalke. Dejali so, da še 110 km, kar me je pomirilo, saj lahko z rezervo prevozim še 150 km. Imel še DEJ TU PREGLEJ, KAJ JE ZDAJ S TEM BENCINOM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!rezervno posodo s 45 l goriva in bil vesel, da sem na to mislil že v Pragi, ko sem dal dodatno opremiti motor.

Prišli smo do mesta, kjer se konvoj vedno ustavi, da bi se ljudje odpočili, napili najedli in načrpali gorivo. Toda na mojo žalost bencina niso imeli že štiri dni. Prigovarjali so mi naj si natočim kar nafto, češ, da je BMW dober motor. Goriva sem imel še za maximalno 50 km a do naslednjega mesta je bilo najmanj 80 – 90 km. Vozniki avtobusov so se mi smejali in mi govorili, da se cesta stalno zvišuje, nihče med njimi pa mi ni pozabil zaželeti dobrodošlico v Egyptu.
(se nadaljuje)

Bojan Grošelj-Tunizija-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič

poglej video:
Bojan Grošelj-Tunizija-oddaja Popotnik/Janin Klemenčič

Maroko Alen Steržaj/ Poglej video: oddaja Popotnik

Poglej video: oddaja Popotnik
Maroko Alen Steržaj/Janin Klemenčič

Z motorjem ob Sredozemskem morju 11

Body guard

Zvečer smo prispeli do mest Asyut. Končno sva naletela na angleško govorečega policaja. Dal nama je čaj in si z zanimanjem ogledoval moj BMW. Tudi sam je imel popolnoma nov avto BMW razred 3 in me povabil, da sedem vanj. Vprašal sem ga, koliko to stane. Dejal je da veliko, zelo veliko, 20.000 USD. Povprašal sem ga, ali policisti v Egiptu dobro zaslužijo. Rekel je da on, ki je šef, zasluži 250 UST na teden, ostali 80 – 100 USD. Z ozirom na njegova leta in malo plačo mi je bilo kmalu jasno od kje tak avto, ko me je ob odhodu zaupno vprašal ali imam kako darilo za njega, češ da je on šef, naj na to ne pozabim in da “Police no good money!”.

Ta policist nama je končno tudi pojasnil, čemu imava policijsko spremstvo. Mesto Asyut je leglo fundamentalistične organizacije. Zato se ne čudim, zakaj so me policaji nekajkrat povprašali ali res želiva prespati prav v Asyutu. Do naslednjega mesta je bilo kar precej kilometrov. Po treh urah so nama našli primeren cenovni hotel. Motor sem lahko parkiral kar v recepciji. Ko sva hotela oditi na večerni sprehod po mestu, so nama dali spremstvo. Nič ni pomagalo prerekanje, da ga pač ne potrebujeva. Povsod nama je sledil fant, ki je bil za tri glave manjši od mene. Ker smo s prerekanjem vzbudili pozornost ljudi na ulici, se je nabralo okoli naju še več ljudi. Tako, da se je naš mali body gard le s težavo prerival med njimi. Zasmilil se mi je, saj ga je že Alah prizadel s tako majhno postavo. sedaj pa je še izpostavljen posmehovanju. Povabil sem ga na Colo in mu rekel, da me nič ne moti in da je vse O.K.. “ I for you, mister, for you body gard.” Dejal je, da je v mestu nevarno za naju in zato naju mora čuvati. Ko smo se vračali, sva nasproti hotela odšla na šišu. Tu sem mu pojasnil, da naju bo videl iz recepcije, zato ga res ne potrebujeva. Razumel je in odšel.

Seznanila sva se s tipom, ki je zelo kritiziral Egipt. Pogovarjali smo se o različnih stvareh in v marsičem sem se z njim strinjal a le do trenutka, ko je k nama pristopil skrivnostni mož, ki je dotlej skrit za časopisom spremljal naš pogovor. Rekel je, da je jezen na nas ter trdo prijel najinega sogovornika. Hitro sva zaključila pogovor in se odpravila spat. Naslednje jutro so na naju pred hotelom že čakali trije policijski avti, polni policistov. Bili so ljubeznivi in spremljali so naju še dolgo proti jugu ob reki Nil.

Vedno bolj smo se približevali Luxorju in vedno več evropskih turistov smo srečevali v avtobusih. Pred Luxorjem smo že vozili v koloni, verjetno kakih 20 – 30 avtobusov in nekaj terenskih vozil. Sonce je že zdavnaj zašlo in velike vročine ni bilo več, ko smo prišli do turističnega Luxorja. Našla sva lep hotelski prostor z bazenom, kjer je bil tudi lep camp. Tu sem se tudi prvič na dolgi poti srečal s sorodnimi dušami. Bili so tam štirje Nemci na motorjih. Dva s staro Yamacho, ki sta že imela kar veliko poti za seboj in dva, ki sta potovala na motorju KTM. V spremstvu je bilo približno dvajset let staro vozilo Onimog, polno rezervnih delov in pnevmatik…, pod katerim je njegov lastnik preležal vse tri dni, ki sva jih tam preživela. “Pojdi na pivo” sem ga pozdravil prvi dan. “samo še tole malenkost pričvrstim, pa pridem!” a ni prišel. Po treh dneh sem se hotel od njega posloviti: “Midva odpotujeva čez uro, pridi na pivo!” “ Ja, ja wohl, še to malenkost dokončam in pridem.” Ni prišel!!
Igor Brezovar
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 4

Obljubljenih pet minut se že raztegne na uro, ko so lučke v daljavi še vedno enako oddaljene, ko naši koraki motijo domačine pri spancu in večernih pogovorih. Ožuljeni se usedemo na sredo asfaltirane ceste.
Medtem, ko sedimo in tuhtamo, kaj nam je storiti, nas spremlja monolog starca iz bližnje barake, ki se nam ne upa približati a po njegovem tonu sodeč se razburja nad nami.
»Kaj bi zdaj…ali gremo naprej ali nazaj…«

»Jaz bi se kar tu ulegel, vseeno mi je…kdo ve koliko časa je še do mesta,« ampak Janin ni navdušen nad predlogom in tako odšepamo naprej. Dve starki s težkimi vrečami na hrbtih nas že drugič prehitita in se nam na ves glas smejita.
Po dveh urah hoje prilezemo do ograje in table »Christian hostel«. Za ograjo razločimo stavbe z lučmi. Tu bi se dalo spati, če bi kdo odprl, a ne prikličemo nikogar, četudi se deremo in v železna vrata mečemo kamenje.

Tako gremo naprej do naslednje podobne ograje, ki ima visokega stražarja. Ta prikliče belo plavolaso postavo! Nemška prostovoljka!
Pove, da nima prostih postelj, in nas zategne s Toyoto do bližnjega lodga, ki ni daleč stran od avtobusne postaje.
Spijemo pijačo, Janin se spravi v toaleto. Ko gre nazaj proti sobi, pove, da takih ščurkov pa še ne. Ker sem že tik na tem, da moram wc obiskat tudi sama, si ne upam niti pogledati takihle živalic. Po petnajstminutnem opogumljanju sledim vonjavam in posvetim v kabino. Mali, ne preveč strašni večnožci, lezejo okoli luknje in skoraj že olajšano zavzdihnem, ko se kar odstrelim ven iz toalete, ker me presenetijo gigantski ščurki na stenah.
Spet se opogumljam nadaljnjih petnajst minut in opravim v parih sekundah.
Navsezgodaj zjutraj spet hitimo, a tokrat res do mesta Shashamane.

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 3

In da vmes le eno uro čakamo, ko guma le enkrat poči! Četudi zamenjajo napačno in jo potem še enkrat menjajo.
Nič hudega…le da se peljemo!
Spet se najde možakar, ki se želi stiskati k Janinu in steguje roke okoli njega. Sopotnik ga ne more odgnati, čeprav mu zabrusi par krepkih, in se mu prepusti v toplo zavetje njegovih rok. (tole je Petjina licentia poetica - v resnici se je samo z bokom tiščal k mani; res pa je da sem ga ves čas neuspešno odganjal/ janin)
Nog ne čutim več, tako zabite in zadelane so nekam med vreče. Moj nahrbtnik služi kot naslonjalo za mamo s smrkavcem. Do krepke teme vztrajamo v najbolj neverjetnih pozah. Domačini nas želijo podkrepiti s svojimi zelenimi naravnimi lističi imenovanimi qat (čet), ki jih previdno grizljava s Sinišo. Prav neokusna je ta zadeva, četudi nama zraven nudijo tudi sladkor.
Nekje ob devetih zvečer nas pustijo na križišču pred Yabelom. Super. Bližnji lodge zgleda prijazno in osvetljeno, a lastnik se ne da pregovoriti za sobe; baje so vse polne. Naslednja soba, pravi, je 5 minut stran. Pokaže nam smer, v kateri ni videti luči, le trdo temo.
Ne preostane drugega, kot da gremo teh pet minut peš. Drugega prevoznega sredstva ni, možnosti počitka za tri izmozgane popotnike pa tudi ne.
In gremo. Sandali so se mi zaradi tiščanja podplatov nekam med vreče raztegnili. Po desetih minutah hoje v temi, le v soju mesečine, ne pridemo do luči, nekje v daljavi pa lahko vidimo dve lučki, ki naj bi predstavljale nekakšno mesto, a v temi ne moremo oceniti razdalje. Počasi capljamo dalje, na levi in desni strani ceste so postavljene barake. Sem in tja nas kdo opazi in se dere za nami, nekje kurijo ogenj pred barakami, nekoga celo vprašamo, če ima kaj za prespat, pa ne razume naših želja. Tako hodimo dalje, ne da bi vedeli kam.
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 2

Avtobus po treh urah sedenja, čakanja, ležanja le odpelje z brzino 30km/h. Škoda da nismo mogli izkoristiti asfalta. Siniša in Janin z negotovostjo opazujeta mladeniča, ki neutrudno flirta kar z obema in izkorišča vsak trenutek, ko lahko prime katero izmed njunih belih nog.

Ob treh popoldne pridemo do Mege in se ne moremo do konca načuditi, kje smo šele…naredili nismo niti četrtino poti do Shashamaneja, iz Mege gre pa naslednji avtobus do tja šele naslednji dan! Reši nas mali kamion, ki pelje v smeri Shashamaneja, do Yabela. Dobro, vsaj še nekaj kilometrov prevozimo danes, četudi ne pridemo do želene destinacije, da le ne ostanemo v tej mali, negostoljubni Megi!

Splezamo na tovornjaček, malo večji pick-up, na katerega naložijo ljudi, tone riža v vrečah in vso prtljago, živi šopki kur, zavezanih čez noge in plastične posode, pa nimajo več prostora; zavežejo jih na zunanjo stran tovornjaka.
Poleg mene se pojavi izsušena mama s smrkavim dojenčkom, po katerem se pasejo muhe. Lezejo mu v nosnice, v oči in po ustnicah. Dojenček z odprtimi usti apatično zre v svet in se ne meni zanje. Strjen smrkelj mu prekriva del zgornje ustnice. Mama nekaj časa binglja oklepajoč se droga na sredini in izsušena dojka ji pade izza umetelno zavite rute. Skoraj se treščim vanjo, zato najdem bolj ugodno pozicijo na Janinovi vreči, Siniša pa se obrača stran, da mu ne bi bilo treba opazovati prizora kar naprej, ko zravna pogled.
Janin si privošči tričetrt vreče, medtem ko sama lezem v luknjo med dvema. Pa kaj se razburjam! Siniša prav tako ne uživa najbolje. Ostalih sedemdeset ljudi tudi ne. Ali pa, kakor vzameš, saj smo lahko veseli, da se sploh peljemo!
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža

Zjutraj že pred šesto tečemo na avtobusno postajo Moyale. Temni sopotniki se gnetejo pred in v avtobusu, mi pa le nemočno opazujemo situacijo. O sedežih, ki smo jih rezervirali dan prej, ni nobenega govora več. Vzamejo nam nahrbtnike in jih nesejo na streho, Janin se ravno spravi na avtobus, ko ta odpelje. V avtobus se požene še dvajset temnopoltih, midva s Sinišo pa ostaneva nemočna in gledava, kako se oddaljuje avtobus z našimi nahrbtniki in Janinom. Nemo obstaneva na mestu, potem pa se zaveva, da jih na tak način ne bova več videla.

Poženeva se po klancu navzgor za avtobusom. Upehana skoraj ne morem več, slabo mi je. Najin »vodič« ustavi drug nabasan avtobus, ki pripelje mimo, pojma nimava kam gre, zbaševa se na stopnice med ostale in sopihava. V mislih se poslavljam od Janina in nahrbtnika.

Čez par kilometrov avtobus ustavi in vsi izstopimo na parkirišču zaradi policijske kontrole. V gneči zagledam Janina in se zadržujem, da od veselja ne skočim vanj. Tudi nahrbtniki naj bi bili še na strehi, nekje med plastičnimi posodami in zelenjavo.

Čaka me sedež na zadnjem delu avtobusa. Super, le da pridemo do Shashamaneja in potem smo lahko že naslednji dan v Addis Abebi!
Zbašem se na prostor ob oknu, pred mano pa sedita Siniša in Janin. Tja, kamor naj bi spadale moje noge, je nekdo stlačil veliko plastično kanto, zato moram imeti skrčene, sonce neusmiljeno nabija skozi steklo, novi črni »prijatelj« poleg mene pa se vedno bolj širi. Verjetno namerno.

Čez petnajst minut se ustavimo in vsi zlezejo ven. Deset se jih vrže pod avtobus in razglabljajo, kaj je narobe. Po dveh urah čakanja ugotovijo, da ne delajo zavore. Potem gremo vsi nazaj v avtobus in čakamo. Potem gremo spet vsi ven in čakamo. Proceduro ponovimo približno trikrat. Vmes greva s Sinišo pogledat bližnji termitnjak in baje se dva neizmerno zabavata ob dejstvu, da skupaj izgineva v grmovje.
(se nadaljuje)

Kamalova cev

Iztok Bončina - Egipt

Kamal je bil ponosni lastnik majhnega, rumenega Fiata, s katerim je po Kairu podiral vse rekorde. Kdor je le enkrat občutil popoln kairski prometni zamašek, z vso ikonografijo trobljenja, mahanja z rokami in pošiljanja ostalih voznikov k vragu,  bo verjel da se skozi takšno gnečo še domači ščurki ne morejo prebiti. Kamalu pa je uspevalo, da je, malo po cesti, malo po pločniku, malo po zraku,  švigal mimo najhujših zastojev in se hladnokrvno izmuznil na odprte ulice. Nekoč, na eni od akrobatskih voženj z njegovim avtom, sem na tleh avtomobila, tik ob menjalni ročici, opazil daljšo kovinsko cev.
“Ti, Kamal. Kaj pa rabiš to cev,”  sem bil radoveden. “ A za menjavo gume?” Pogledal me je kot novorojenega telička in, med divjim obračanjem volana in sunkovitim zaviranjem, priznal: “Kot si verjetno opazil, tu in tam malce hitreje vozim (oh kje pa, Kamal, ti prepočasi letaš). Vedno se mi mudi na letališče, ali v hotel ali kamorkoli. Zato se včasih, pa ne prehudo,  zabijem v kak drug avto ali pa on vame. In ker se hoče lastnik običajno prepirati z menoj o krivdi in odškodnini, jaz pa nikoli nimam časa, ga preprosto počim s cevjo po glavi in šibam dalje.”  Preprosto, mar ne?  

Kavni obred 3

Eden mi prinese sporočilo od Tajuta. "Do vrh glave vas imam!" mu zabrišem po slovensko v obraz, in mu dodam, naj svojemu prijateljčku prenese sporočilce, da je že res tečen in dolgočasen. Izkušeni pogajalski sel še kar vztraja pri tem, da si tovrstne dogodivščine kolega res želi in koliko bi mu to pomenilo. Ne vem več, ali je situacija zaskrbljujoča ali popolnoma smešna. Končno se ga le odkrižam in premišljujem, kako za vraga najdejo mojo sobo! Zaprem se nazaj, ko čez eno uro spet trka. Tokrat odprem nekomu, ki ga še nisem poznala. V zadovoljivi angleščini mi pove, da je Tajujev bratranec in me povabi na dvorišče na pivo.

Ne zdijo se več nasilni in zgleda kot bi se želeli le pogovarjati. Prisede jih še par in večinoma se pogovarjamo o povsem vsakdanjih rečeh, seveda pa iz svoje kože ne morejo. Intelektualni bratranec mi izpove svojo osebno zgodbo, kako je kot kuhar na safariju "osrečeval" neko poročeno avstralko vsako noč v kuhinjskem šotoru. Trdi, da je bila to njegova profesionalna dolžnost. Zagotavlja mi, da Tajuta še nikdar ni videl tako obupanega. Po svoje se mi zdijo smešni.

Končno se prikaže sam Taju s solzami v očeh. Še bolj bebasto se mi zdi, a na koncu se vsi smejimo, le Taju ostaja otožen. Poslovimo se v prijateljskem duhu in zaprem se nazaj v sobo. Zadnji poskus zatiranja snubcev je tako obrodil sadove, le pol ure pogovora so potrebovali. Nihče več ne trka razen Siniše nekaj čez polnoč. Pošteni mu je končno prodal masinko, tradicionalno etiopsko glasbilo, ki jo še nadaljnjih 10 dni premetavamo do Nairobija. Prodajalec zaigra nanje nekaj tonov in pove, da je luknja v napeti kravji koži le resonančna luknja zato sopotnik odšteje denar. Z angelskim izrazom pritrdi tudi, da se je dogovoril za naš prevoz s kombijem do Addis Ababe, tja naj bi prispeli celo v enem dnevu! Čudovito, še zbudil nas bo, saj odrinemo že ob svitu. Janin bo zjutraj gotovo prijetno presenečen, ko je že cel večer skeptičen in prepričan, da kombija zagotovo ne bo in bomo na koncu morali na avtobus.

Čez osem ur na tleh avtobusne postaje čakamo avtobus, ki naj bi prišel nekje ob 10h in ki naj bi peljal do Addisa. Organizator je seveda pozabil na naš prevoz in nas ni zbudil.

Kavni obred 2

Ponudijo nama pivo, ki ga vari sosed. Okus ima po kavi in olju. Siniša ga zavrne, ker še vedno ni prebolel posledic medenega etiopskega teja, jaz pa iz vljudnosti spijem dva požirka. Vsak od naju mora nato spit tri skodelice kave. Siniša zabava svoje nove prijatelje, ko mi ves šokiran pove: "Ti, veš kaj me je ravnokar vprašal? Če bi ti spala z njim! Kako je direkten, nič ga ni sram!"

Ustnice se mi sicer zvijejo v nasmešek, saj bi bilo povsem neverjetno, da bi naju povabili le iz prijateljskih nagibov. Sama pri sebi počasi izgubljam zaupanje in začenjam ugotavljati, da tale kavni obred le ne bo povsem zastonj. To je bilo pričakovati, saj na celi poti plačujemo skorajda že vsako dobrohotno gesto. Zatem se začne neskončna debata, ali se bo kaj izcimilo iz prošnje, ki iz minute v minuto zveni bolj kot zahteva. Prvi mi še vedno razkazuje svoje poze na fotografijah, drugi mi mežika s trepalnicami, tretji se poredno smeji, četrti zahteva denar.

(odlomek)