Nič hudega…le da se peljemo!
Spet se najde možakar, ki se želi stiskati k Janinu in steguje roke okoli njega. Sopotnik ga ne more odgnati, čeprav mu zabrusi par krepkih, in se mu prepusti v toplo zavetje njegovih rok. (tole je Petjina licentia poetica - v resnici se je samo z bokom tiščal k mani; res pa je da sem ga ves čas neuspešno odganjal/ janin)
Nog ne čutim več, tako zabite in zadelane so nekam med vreče. Moj nahrbtnik služi kot naslonjalo za mamo s smrkavcem. Do krepke teme vztrajamo v najbolj neverjetnih pozah. Domačini nas želijo podkrepiti s svojimi zelenimi naravnimi lističi imenovanimi qat (čet), ki jih previdno grizljava s Sinišo. Prav neokusna je ta zadeva, četudi nama zraven nudijo tudi sladkor.
Nekje ob devetih zvečer nas pustijo na križišču pred Yabelom. Super. Bližnji lodge zgleda prijazno in osvetljeno, a lastnik se ne da pregovoriti za sobe; baje so vse polne. Naslednja soba, pravi, je 5 minut stran. Pokaže nam smer, v kateri ni videti luči, le trdo temo.
Ne preostane drugega, kot da gremo teh pet minut peš. Drugega prevoznega sredstva ni, možnosti počitka za tri izmozgane popotnike pa tudi ne.
In gremo. Sandali so se mi zaradi tiščanja podplatov nekam med vreče raztegnili. Po desetih minutah hoje v temi, le v soju mesečine, ne pridemo do luči, nekje v daljavi pa lahko vidimo dve lučki, ki naj bi predstavljale nekakšno mesto, a v temi ne moremo oceniti razdalje. Počasi capljamo dalje, na levi in desni strani ceste so postavljene barake. Sem in tja nas kdo opazi in se dere za nami, nekje kurijo ogenj pred barakami, nekoga celo vprašamo, če ima kaj za prespat, pa ne razume naših želja. Tako hodimo dalje, ne da bi vedeli kam.
(se nadaljuje)
