Z vlakom v Zambijo 2: Tazara

Maxine mi je povedala, da »Tazara« (TAnzania - ZAmbia RAilways), kitajski vlak v Zambijo, vozi trikrat na teden in da je razprodana že za nekaj tednov vnaprej. Sama namerava odpotovati jutri, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malawiju. Naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in poskušala bova nekaj zblefirati.
Potoval bom direktno do Zambije, zato si bo treba hitro nekaj izmisliti v zvezi z menjavo denarja.

 Že prejšnji dan sem v trgovini pri nekem Indijcu zamenjal trideset dolarjev in sem imel pri sebi dosti več šilingov, kot pa sem jih zaenkrat potreboval. Šel sem torej v edino še odprto menjalnico, v hotel Kilimanjaro in zamenjal vsoto, ki jo bo lahko ponarediti: pet dolarjev. Zanje sem dobil 198 šilingov. 

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kitajskim vlakom v Zambijo

            Po soparnem dnevu sem sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo.

            V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.

            Vsak tujec mora ob vstopu v Tanzanijo prijaviti ves svoj denar, vsaka menjava pa mora biti vpisana na posebnem formularju, ki ga dobi - tudi jaz sem ga - ob vstopu v državo. Uradna menjava je 40, črna pa 130 šilingov za dolar. Dilema, pred katero se znajde vsak popotnik, je: ali zamenjati vsaj nekaj denarja uradno, ali pa uporabiti kak trik. Avstralka Maxine pozna nekoga, ki si je v Keniji dal izdelati štampiljko neke tanzanijske banke, ki jo lahko vtisne na tvoj formular, a za to uslugo hoče dvajset dolarjev. Potem je že bolje, da teh dvajset dolarjev zamenjaš uradno in potem ob izstopu iz države poskušaš prepričati carinike, da je to zadoščalo za tvoje življenje v Tanzaniji. Vsi moji sogovorniki so se odločili za to možnost.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kolesom po Visokem Atlasu 4

Posebna kasta so lastniki "hotelov". Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč: neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih sto metrov od hotela.
Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih pet dolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.
 Matjaž Prosen
foto: Janin  

S kolesom po Visokem Atlasu 3

Celo pri taborjenju sredi puščave ne ostaneš nepoazen. Tako mi neko jutro, predensem podr šotor naproti pride možakar z ženo in tremi otroci, psom in kupom ovc. Najprej sta ga zanimala moj šotor in kolo, potem pa se je začelo:
"Imaš angleške sardine?"
"Ne nimam."
"Imaš čokolado?"
"Ne tudi tega nimam."
"Imaš rokavice?"
"Imam, ampak samo ene, ki jih potrebujem zase."
"Imaš ruto?"
"Imam, ampak tudi to potrebujem zase."
Tako sva obdelala skoraj celoten inventar, in ko je dojel, da imam še manj kot on, mi je pustil kos kruha za zajtrk.
Matjaž Prosen

(se nadaljuje)