Wadi Rum je puščavska dolina, kjer živijo bedujini. Malo katera družina živi po starih običajih, a še ti posebneži, katere sva tam srečevala, so bolj ali manj neprijazni do turistov, ki morajo za take obiske družini plačati niti ne tako malo denarja. Čeprav je bil v puščavi sipek pesek, absolutno ni bilo možno nadaljevati poti na motorju, zato sva si z Ireno najela staro Toyoto z vodičem za 15 USD. Tako sva se odločila predvsem zaradi Irene, ki še ni doživela prave puščave, osamelih ljudi in karavane kamel, od koder sem jaz prinesel svoje najljubše spomine in doživetja. I to celo brez domišljavega vodiča z Ray bankami, ki je hotel skoraj za vsak izgovorjeni stavek napitnino.
Pozno popoldne smo prispeli do težko pričakovanega mesta, znanega celemu svetu – Petra. Cesta je speljana čez visoke gore mimo revnih vasic, nekateri domačini so nama mahali in klicali “Welcome to Jordan!” Bilo je že precej hladno, zato sva navlekla na sebe skoraj vse, kar sva imela. Našla sva krasen hotel, poln turistov, verjetno z vseh kontinentov. Zelo dobro sva se razumela s Kitajcem, ki je bil na poti že pol leta, Američanom, ki potuje skupaj z Danko, zaradi katere smo obšli verjetno vse trgovinice v mestu, Nemcema, Švicarjema in Avstralko, ki je brezupno iskala fanta. Skupaj smo pili pivo in se pogovarjali dolgo v noč.
Nikoli še nisem bil tako navdušen nad kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki, kot me je prevzela Petra. To je pravzaprav mrtvo mesto, kjer so pred več tisoč leti arabski trgovci s karavanami velblodov začeli graditi oviro proti Turkom in ostali Evropi. V gori, ki to dolino obkroža, so vklesane cerkve, gledališča, grobišča in palače. Vse to je izdelano z vso pozornostjo in natančnostjo a še danes ni znano, s kakšnimi orodji so lahko vse to izdelali. Ogledovala sva si to zanimivost ves dan, prehodila več kot 10 km, a to ni bilo niti polovico vsega, kar je možno videti. Vstopnica za en dan stane 20 USD, a večina turistov vzame vstopnico za 50 USD, ki velja tri dni.
(se nadaljuje)
