Nato sta me začela navzkrižno zasliševat. Kakšen biznis sem sklenil s tistim kriminalcem, kaj sem mu dal itd. Kmalu sem ju imel že vrh glave. Povedal sem jima, da ga ne poznam, da sva spila le kavo in da sem mu dal nekaj drobiža. Vprašal sem ju, ali je to zločin. Pa sta mi zatrdila da je, če je denar ponarejen. In tu je bila finta. Zahtevala sta, da jima pokažem ves denar, ki ga imam pri sebi.
Izgovoril sem se, da pri sebi nimam več denarja, da sem dal onemu zadnji drobiž in da imam preostanek v hotelu. Poprosil sem ju, da bi stopila z mano v hotel, kjer bi lahko preverila denar, a sta mi potem povedala, da sta spregledala, da v resnici nisem povezan s tistim »kriminalcem« in se na hitro poslovila. Kaj bi bilo, če bi izza pasu potegnil torbico z denarjem? Najverjetneje bi ga bila odnesla, ker bi bil po njunem seveda ponarejen.
