Kavni obred 3



Eden mi prinese sporočilo od Tajuta. "Do vrh glave vas imam!" mu zabrišem po slovensko v obraz, in mu dodam, naj svojemu prijateljčku prenese sporočilce, da je že res tečen in dolgočasen. Izkušeni pogajalski sel še kar vztraja pri tem, da si tovrstne dogodivščine kolega res želi in koliko bi mu to pomenilo. Ne vem več, ali je situacija zaskrbljujoča ali popolnoma smešna. Končno se ga le odkrižam in premišljujem, kako za vraga najdejo mojo sobo! Zaprem se nazaj, ko čez eno uro spet trka. Tokrat odprem nekomu, ki ga še nisem poznala. V zadovoljivi angleščini mi pove, da je Tajujev bratranec in me povabi na dvorišče na pivo.

Ne zdijo se več nasilni in zgleda kot bi se želeli le pogovarjati. Prisede jih še par in večinoma se pogovarjamo o povsem vsakdanjih rečeh, seveda pa iz svoje kože ne morejo. Intelektualni bratranec mi izpove svojo osebno zgodbo, kako je kot kuhar na safariju "osrečeval" neko poročeno avstralko vsako noč v kuhinjskem šotoru. Trdi, da je bila to njegova profesionalna dolžnost. Zagotavlja mi, da Tajuta še nikdar ni videl tako obupanega. Po svoje se mi zdijo smešni.

Končno se prikaže sam Taju s solzami v očeh. Še bolj bebasto se mi zdi, a na koncu se vsi smejimo, le Taju ostaja otožen. Poslovimo se v prijateljskem duhu in zaprem se nazaj v sobo. Zadnji poskus zatiranja snubcev je tako obrodil sadove, le pol ure pogovora so potrebovali. Nihče več ne trka razen Siniše nekaj čez polnoč. Pošteni mu je končno prodal masinko, tradicionalno etiopsko glasbilo, ki jo še nadaljnjih 10 dni premetavamo do Nairobija. Prodajalec zaigra nanje nekaj tonov in pove, da je luknja v napeti kravji koži le resonančna luknja zato sopotnik odšteje denar. Z angelskim izrazom pritrdi tudi, da se je dogovoril za naš prevoz s kombijem do Addis Ababe, tja naj bi prispeli celo v enem dnevu! Čudovito, še zbudil nas bo, saj odrinemo že ob svitu. Janin bo zjutraj gotovo prijetno presenečen, ko je že cel večer skeptičen in prepričan, da kombija zagotovo ne bo in bomo na koncu morali na avtobus.

Čez osem ur na tleh avtobusne postaje čakamo avtobus, ki naj bi prišel nekje ob 10h in ki naj bi peljal do Addisa. Organizator je seveda pozabil na naš prevoz in nas ni zbudil.

Kavni obred 2

Ponudijo nama pivo, ki ga vari sosed. Okus ima po kavi in olju. Siniša ga zavrne, ker še vedno ni prebolel posledic medenega etiopskega teja, jaz pa iz vljudnosti spijem dva požirka. Vsak od naju mora nato spit tri skodelice kave. Siniša zabava svoje nove prijatelje, ko mi ves šokiran pove: "Ti, veš kaj me je ravnokar vprašal? Če bi ti spala z njim! Kako je direkten, nič ga ni sram!"

Ustnice se mi sicer zvijejo v nasmešek, saj bi bilo povsem neverjetno, da bi naju povabili le iz prijateljskih nagibov. Sama pri sebi počasi izgubljam zaupanje in začenjam ugotavljati, da tale kavni obred le ne bo povsem zastonj. To je bilo pričakovati, saj na celi poti plačujemo skorajda že vsako dobrohotno gesto. Zatem se začne neskončna debata, ali se bo kaj izcimilo iz prošnje, ki iz minute v minuto zveni bolj kot zahteva. Prvi mi še vedno razkazuje svoje poze na fotografijah, drugi mi mežika s trepalnicami, tretji se poredno smeji, četrti zahteva denar.

(odlomek)