Zvečer smo prispeli do mest Asyut. Končno sva naletela na angleško govorečega policaja. Dal nama je čaj in si z zanimanjem ogledoval moj BMW. Tudi sam je imel popolnoma nov avto BMW razred 3 in me povabil, da sedem vanj. Vprašal sem ga, koliko to stane. Dejal je da veliko, zelo veliko, 20.000 USD. Povprašal sem ga, ali policisti v Egiptu dobro zaslužijo. Rekel je da on, ki je šef, zasluži 250 UST na teden, ostali 80 – 100 USD. Z ozirom na njegova leta in malo plačo mi je bilo kmalu jasno od kje tak avto, ko me je ob odhodu zaupno vprašal ali imam kako darilo za njega, češ da je on šef, naj na to ne pozabim in da “Police no good money!”.
Ta policist nama je končno tudi pojasnil, čemu imava policijsko spremstvo. Mesto Asyut je leglo fundamentalistične organizacije. Zato se ne čudim, zakaj so me policaji nekajkrat povprašali ali res želiva prespati prav v Asyutu. Do naslednjega mesta je bilo kar precej kilometrov. Po treh urah so nama našli primeren cenovni hotel. Motor sem lahko parkiral kar v recepciji. Ko sva hotela oditi na večerni sprehod po mestu, so nama dali spremstvo. Nič ni pomagalo prerekanje, da ga pač ne potrebujeva. Povsod nama je sledil fant, ki je bil za tri glave manjši od mene. Ker smo s prerekanjem vzbudili pozornost ljudi na ulici, se je nabralo okoli naju še več ljudi. Tako, da se je naš mali body gard le s težavo prerival med njimi. Zasmilil se mi je, saj ga je že Alah prizadel s tako majhno postavo. sedaj pa je še izpostavljen posmehovanju. Povabil sem ga na Colo in mu rekel, da me nič ne moti in da je vse O.K.. “ I for you, mister, for you body gard.” Dejal je, da je v mestu nevarno za naju in zato naju mora čuvati. Ko smo se vračali, sva nasproti hotela odšla na šišu. Tu sem mu pojasnil, da naju bo videl iz recepcije, zato ga res ne potrebujeva. Razumel je in odšel.
Seznanila sva se s tipom, ki je zelo kritiziral Egipt. Pogovarjali smo se o različnih stvareh in v marsičem sem se z njim strinjal a le do trenutka, ko je k nama pristopil skrivnostni mož, ki je dotlej skrit za časopisom spremljal naš pogovor. Rekel je, da je jezen na nas ter trdo prijel najinega sogovornika. Hitro sva zaključila pogovor in se odpravila spat. Naslednje jutro so na naju pred hotelom že čakali trije policijski avti, polni policistov. Bili so ljubeznivi in spremljali so naju še dolgo proti jugu ob reki Nil.
Vedno bolj smo se približevali Luxorju in vedno več evropskih turistov smo srečevali v avtobusih. Pred Luxorjem smo že vozili v koloni, verjetno kakih 20 – 30 avtobusov in nekaj terenskih vozil. Sonce je že zdavnaj zašlo in velike vročine ni bilo več, ko smo prišli do turističnega Luxorja. Našla sva lep hotelski prostor z bazenom, kjer je bil tudi lep camp. Tu sem se tudi prvič na dolgi poti srečal s sorodnimi dušami. Bili so tam štirje Nemci na motorjih. Dva s staro Yamacho, ki sta že imela kar veliko poti za seboj in dva, ki sta potovala na motorju KTM. V spremstvu je bilo približno dvajset let staro vozilo Onimog, polno rezervnih delov in pnevmatik…, pod katerim je njegov lastnik preležal vse tri dni, ki sva jih tam preživela. “Pojdi na pivo” sem ga pozdravil prvi dan. “samo še tole malenkost pričvrstim, pa pridem!” a ni prišel. Po treh dneh sem se hotel od njega posloviti: “Midva odpotujeva čez uro, pridi na pivo!” “ Ja, ja wohl, še to malenkost dokončam in pridem.” Ni prišel!!
Igor Brezovar
(se nadaljuje)
