Z motorjem ob Sredozemskem morju: 14

Jasno, Irena je morala peš. Odpeljal sem le kakih 400 metrov naprej, počakal na njo, jo pustil, da me je prehitela, spet za kakih 400 metrov jo prehitel in potem spet počakal na njo, ta procedura nama je vzela kako uro časa, tako, da sva v trdni temi prispela vsa prepotena in umazana do hotela, za 50 USD na noč, ki pa je že bil poln Nemcev, ki so prispeli sem vsi urejeni, s fotoaparati čez rame iz Luxorja v klimatiziranih avtobusih, s stranišči in bifeji.

Savina pnevmatika je bila popolnoma raztrgana, a bilo mi jo je žal, kajti profil je bil tudi po 10.000 km še vedno dober in bi lahko z njo prav gotovo prevozil vsaj še 5 tisoč kilometrov. Mehanik mi jo je zamenjal v kakih 15 minutah za 3 USD. Hkrati pa sem bil zadovoljen, da sem se znebil težke gume, ki sem jo ves čas vozil zadaj na prtljagi. Drugi dan sva prestopila Sueški prekop, ki naju je oba presenetil s svojo ožino. Trajekt je bil brezplačen a podjetni kapitan je prišel po napitnino zelo pozno, ko sva bila že na mostiču ladje.

Zopet sva se vozila po čudoviti Sueški puščavi, kjer sva doživela puščavsko nevihto, ki je sicer po nekaj urah pojenjala. Vse do mesta Noweiby sva vozila po soteski med krasnimi gorami, kjer so beduini pasli ovce in velblode, med samimi kamni in grmovjem. Živijo v kočicah izdelanih iz blata, ki stojijo nekaj 10 metrov stran od ceste. Občasno sva se pri njih ustavila, se okrepčala jim dala nekaj kemičnih svinčnikov, a dogovarjali smo se v vsem, nerazumljivem jeziku. Noweiba je bilo najino zadnje mesto v Egiptu. Od tam imava naslednji dan trajekt do Jordanije. Od tam pojdeva dalje k prijateljici v Izrael. Na obali sva se še kopala in sončila ves dopoldan nato pa odpeljala na carino, kjer so naju po štirih urah spustili dalje.

Zelo sem si želel prihraniti za spomin njihovo lepo registracijsko tablico, za katero sem plačal 70 USD. Skušal sem pregovoriti carinika z vsemi zvijačami, a bil je nepopustljiv. Dejal je, da naju ne spusti dalje, dokler mu jo ne prinesem. In potem sem jo “našel” deset minut pred odhodom trajekta. Carinik se je zmagoslavno nasmejal in izrekel dobrodošlico v Egiptu. odpotovala sva z ladjo, na kateri je bilo polno egiptovskih potnikov, ki so se jim izpolnile sanje, da potujejo v Saudsko Arabijo, oziroma do Meke, ki je še vedno za nas nedostopna.
Nekje daleč, približno 6 ur plovbe, naju čaka druga prekrasna dežela – Jordanija. Za seboj imava že več kot pol poti, a pred nama je še kakih 6 oz. 7 000 km, odvisno katero pot si bova lahko izbrala.
(se nadaljuje)