Kenija, Sumburu 2

Vročina popoldneva je pojenjala čele potem, ko je sonce že tonilo za obzorje. Utaborili smo se na jasi med drevesi in se naselili v idilične šotore. Posedli smo se okoli tabornega ognja in si izmenjevali požirke iz flaškončkov. Le naša dobra tetka Karen je bila zaprepadena nad Jegrom, ki je šel h koncu:
Jej-jej, kaj boste pa potem pili, ko vama bo zmanjkalo Jegra je bila pomalem zgrožena nad našimi pivskimi zalogami.
V daljavi se je slišalo rjovenje levov in ko je debela luna že zarezala globoko v noč smo se - rahlo mehki v kolenih - spravili k počitku.
Že zgodaj zjutraj, ko se sonce še ni dvignilo nad pokrajino v rezervatu Sumburu, je bil čas za odhod proti severu. Cesta se je dvigala proti vrhu hriba in potem preko gozda do vrha planote na višino 1700 m. Toyota Landcruiser je tulila, ko je David pritiskal na plin avtomobila, ki je imel za seboj več kot 230.000 km Afriških cest.
Matej Špenko
 (se nadaljuje)