Zjutraj že pred šesto tečemo na avtobusno postajo Moyale. Temni sopotniki se gnetejo pred in v avtobusu, mi pa le nemočno opazujemo situacijo. O sedežih, ki smo jih rezervirali dan prej, ni nobenega govora več. Vzamejo nam nahrbtnike in jih nesejo na streho, Janin se ravno spravi na avtobus, ko ta odpelje. V avtobus se požene še dvajset temnopoltih, midva s Sinišo pa ostaneva nemočna in gledava, kako se oddaljuje avtobus z našimi nahrbtniki in Janinom. Nemo obstaneva na mestu, potem pa se zaveva, da jih na tak način ne bova več videla.
Poženeva se po klancu navzgor za avtobusom. Upehana skoraj ne morem več, slabo mi je. Najin »vodič« ustavi drug nabasan avtobus, ki pripelje mimo, pojma nimava kam gre, zbaševa se na stopnice med ostale in sopihava. V mislih se poslavljam od Janina in nahrbtnika.
Čez par kilometrov avtobus ustavi in vsi izstopimo na parkirišču zaradi policijske kontrole. V gneči zagledam Janina in se zadržujem, da od veselja ne skočim vanj. Tudi nahrbtniki naj bi bili še na strehi, nekje med plastičnimi posodami in zelenjavo.
Čaka me sedež na zadnjem delu avtobusa. Super, le da pridemo do Shashamaneja in potem smo lahko že naslednji dan v Addis Abebi!
Zbašem se na prostor ob oknu, pred mano pa sedita Siniša in Janin. Tja, kamor naj bi spadale moje noge, je nekdo stlačil veliko plastično kanto, zato moram imeti skrčene, sonce neusmiljeno nabija skozi steklo, novi črni »prijatelj« poleg mene pa se vedno bolj širi. Verjetno namerno.
Čez petnajst minut se ustavimo in vsi zlezejo ven. Deset se jih vrže pod avtobus in razglabljajo, kaj je narobe. Po dveh urah čakanja ugotovijo, da ne delajo zavore. Potem gremo vsi nazaj v avtobus in čakamo. Potem gremo spet vsi ven in čakamo. Proceduro ponovimo približno trikrat. Vmes greva s Sinišo pogledat bližnji termitnjak in baje se dva neizmerno zabavata ob dejstvu, da skupaj izgineva v grmovje.
(se nadaljuje)
