Kamal je bil ponosni lastnik majhnega, rumenega Fiata, s katerim je po Kairu podiral vse rekorde. Kdor je le enkrat občutil popoln kairski prometni zamašek, z vso ikonografijo trobljenja, mahanja z rokami in pošiljanja ostalih voznikov k vragu, bo verjel da se skozi takšno gnečo še domači ščurki ne morejo prebiti. Kamalu pa je uspevalo, da je, malo po cesti, malo po pločniku, malo po zraku, švigal mimo najhujših zastojev in se hladnokrvno izmuznil na odprte ulice. Nekoč, na eni od akrobatskih voženj z njegovim avtom, sem na tleh avtomobila, tik ob menjalni ročici, opazil daljšo kovinsko cev.
“Ti, Kamal. Kaj pa rabiš to cev,” sem bil radoveden. “ A za menjavo gume?” Pogledal me je kot novorojenega telička in, med divjim obračanjem volana in sunkovitim zaviranjem, priznal: “Kot si verjetno opazil, tu in tam malce hitreje vozim (oh kje pa, Kamal, ti prepočasi letaš). Vedno se mi mudi na letališče, ali v hotel ali kamorkoli. Zato se včasih, pa ne prehudo, zabijem v kak drug avto ali pa on vame. In ker se hoče lastnik običajno prepirati z menoj o krivdi in odškodnini, jaz pa nikoli nimam časa, ga preprosto počim s cevjo po glavi in šibam dalje.” Preprosto, mar ne?
