Taktika, ki jo je ubral Baraka, se je obnesla. Napredovale smo pocasi; pod strmim skalnim vrhom stožca smo srecale avstralski up, ki se je že vracal iz vrha. Skozi oblake je zasijala žareca krogla, veliko oranžno sonce nam je vlilo novih moci.Prestopila sem skalni rob kraterja in se znašla na Gilmans pointu, 5685 metrov visoko. Baraka nas je pohvalil: » I am so proud of you«. ( Tako sem ponosen na vas).Uspelo nam je.
Bilo je zelo hladno, voda v steklenicah je zmrznila. Odlocile smo se nadaljevati vzpon na » ta pravi vrh«. Gaz v na novo zapadlem snegu je bila ozka, v teniških copatah mi je drselo, veter se je ujel v pelerino in me dvigal kot balon. Dve uri po robu kraterja se je vleklo v nedogled.Komaj sem zmogla. Z nami je bila tudi Charlote, ki je na vrhu padla v objem prijatelju. Prstan iz belega zlata sem videla spodaj,ko smo se poslavljale. Veter je dvignil meglo,pokazali so se velikanski balvani zelenega ledu in široki krater vulkana. Stale smo pred tablo, na kateri je zapisana dobrodošlica.
Spust je bil še težji, pot se je vlekla. Hoja po mehkem vulkanskem pesku mi je pobrala zadnje moci. Trinajst ur hoje je bilo za mano,polna luna je bila že tako dalec. Na potki ob koci Kibo me je pozdravil široki nasmeh malega strežnika Wumilije, Nuri, dobri duh ekipe, me je objel, nosac težkega nahrbtnika me je pozdravil z » bravo chief mama«, gospod Baraka se mi je toplo nasmehnil. Odpustila sem mu vzvišenost na zacetku. Prepricana sem, da sem se z njegovo pomocjo dotaknila neba visoko nad Afriko.
Jela Škrilec
