Igor Bre­zo­var: Z motorjem ob Sredozemskem morju 4

Četrti svet

Največji problemi pa so bili peščeni zameti. Običajno sem moral težak motor položiti na zemljo, razložiti vso prtljago, zopet dvigniti motor, poiskati trdo podlago, ki pa je bila včasih oddaljena tudi 200 metrov ali več od odložene prtljage. Dogajalo se je tudi, da sem že postavil motor, jasno brez prtljage in hotel odpeljati, ko se mi je motor zopet pogreznil, da sem moral s škornji odkopati pesek okoli motorja, dodal sem plin skočil iz luknje a le nekoliko metrov do naslednjega padca in tako spet vse znova. Bilo mi je grozno vroče, mrzle vode iz termovke že zdavnaj ni bilo več, ostala mi je le še mlačno voda iz kanistra. Pozno zvečer sem se ves izčrpan in umazan le privlekel do cilja. Prespal sem pri ljubeznivi družini, a nihče ni govoril angleško. Kot je že bilo običajno, sem lahko tudi v tej družini komuniciral le z možmi. Z žensko sem nazadnje govoril pri blagajni v Italiji, ki mi je povedala, da trajekt žal ne vozi. V arabski deželi sem žensko videl le redko in vedno v spremstvu moških, zakrito vso v črno. Če sem imel srečo, sem videl vsaj oči, a tudi te so bile večinoma zakrite.
(odlomek)

Do Berberov 4


Družno smo se odpeljali proti novim avanturam. V mestu smo se po slabem tednu ponovno srečali s tremi nemškimi motoristi. Kako smo se objemali in bili veseli drug drugega. Veselje smo podvojili z dobro večerjo v neki slamnati gostilni. Naslednji dan smo odšli vsak svojo pot. Andreass, Kärsten in Berndt so odšli proti zahodu, mi pa na jug Maroka.
Globoko v meni so sledi pustili ljudje s polja. Sedemnajstletno dekle nam je v malem taboru sredi polj pripravilo večerjo, kljub temu, da sami niso imeli kaj prida hrane. Kruh smo namakali v našo kavo, ki so je bili neskončno veseli. Še bolj so se razveselili vrečke sladkorja, ženske pa so se na vse načine zahvaljevale za podarjen šampon in še nekaj malenkosti.
Hvaležne so me sprejele v svojo spalnico, ki je bila v skalni duplji poleg hlevčka za koščeno kravico. Neverjetno zanimivo doživetje. Po tleh so bile razprostrte odeje in blazine, ki so jih ženske same sešile. V kotu je brlela sveča, saj je bilo v luknji temno tudi podnevi. Moški so klepetali na nedokončani betonski plošči, me pa smo imele ženski večer. Nepozabno. Povedale so, da nobena med njimi še ni bila več kot 20 ali 30 km daleč od doma.
(odlomek; Foto: Janin).

Do Berberov 3

Klavdija Zorman - Klara.
Drug drugemu smo bili zanimivi. V silni gostoljubnosti so tekmovali sami s seboj, s čim nama še lahko postrežejo. Bili so nadvse prijazni in sproščeno veseli. Besed nam ni zmanjkalo, dokler se niso začele na nebu prižigati zvezde. Takrat so se v hipu porazgubili vsak za svojim delom. V hlev je bilo treba odgnati kamele na povratku z visokih sipin. Izkoristila sem trenutek in odpeljala tja, kjer so domačini trdili, da se z morojem ne da peljati naprej. Od tam je samo še neskončno morje puščav. Tja gredo lahko samo kamele.
Daleč na levi se je od daleč videla Alžirija, kamor so rekli da je strogo STOP. To sem upoštevala. Ko sem se pripeljalav nič, je predme skočil skuštran vodič kamel. Trenutek potem sva že sedela za kamnito mizo in z obveznim metinim čajem. Berberi temu pravijo maroški viski, kajti pravega imajo bore malo ali nič.
Nahim je za trenutek odšel in se vrnil s tremi bobni. Z enim je zadolžil mene, druga dva pa je sam tako spretno obvladoval, da sem za trenutek pomislila, da sanjam. Na srečo pa je bilo vse res. Nad menoj modra žametna zavesa, posuta s srebrnimi zvezdami. Okrog in okrog pa neskončnost peska. On pa igra na bobne, poje berberske pesmi, vmes me uči šteti do desetpo berbersko. On se je hitro naučil šteti po slovensko. Meni pa ni in ni šlo po njihovo.
(odlomek; Foto: Janin)

Do Berberov 2

Klavdija Zorman - Klara.

Ko smo pripluli v Tanger se je pred nami odprl čisto nov svet. Kar naenkrat sami prijazni in nasmejani ljudje. Le zakaj? Naj to ostane skrivnost. Motorji so nas popeljali po daleč vidni vijugasti cesti. Človek kar jadra in jadra. Ob cestah čepijo ljudje, ki so drobnih koščenih postav, vendar vedno nasmejani.
Prvi kraj v katerega smo prispeli je bil Chefcouen, potem Ketama, Fes, Arr, Arracidia (ampak tam ne rastejo arašidi) in Erfound. Po dnevu vožnje po mestih smo se odločili odpeljati proti jugu. V puščavo. Do sipin. Imenuje se Ergchebbi.
Ta del poti mi je tudi najbolj zlezel pod kožo. Sipine dobesedno goltajo motor. V puščavo sem zapeljala z veliko adrenalina in velikim spoštovanjem. Stvarstvo je vedno močnejše od človeka. To se je dokazalo tudi tokrat.

(odlomek; Foto: Janin)

Klavdija Zorman - Do Berberov

Počasi je postajalo topleje in tudi v meni se je začelo nekaj prebujati. Zdi se mi da delček mene vsako leto ponovno reče, da bo treba spet v svet. Sprazniti si glavo in napolniti svojo dušo.
Nekje daleč sobile misli, da pa letos oziroma že lani, ne bom šla na potovanje. A je na moje veselje vedno prišlo tako, da sem si uspela vzeti čas, v podjetju pa so bili razumevajoči pri odobritvi dopusta.
Letos sem imela tri dni zamude na povratku, ker je ladja odplula proti Evropi šele v soboto proti večeru, pluli pa smo dva dni. Potem pa rabiš še en dan do doma.
Moj letošnji cilj sem si zastavila v Afriki, oziroma Maroko. Zakaj Maroko? Pokojni brat je vedno govoril, da bo šla vsa naša klapa enkrat kot družina in s kombijem v Maroko. Ker pa nam zaradi njegove prezgodnje smrti ni uspelo, sem se odločila sama oditi na pot njegovih sanj. Pokazalo se je, da je bil to pravi cilj.
Teden dni sem imela časa za urejanje formalnosti.
Maj – junij 2012
(odlomek; Foto: Janin)