"Upam, da delava prav," rečem, ko hodiva mimo najbolj domišljijsko postavljenih kolib iz vseh vrst materialov.
(odlomek)
Petja Šega, Etiopija: Kavni obred
"Upam, da delava prav," rečem, ko hodiva mimo najbolj domišljijsko postavljenih kolib iz vseh vrst materialov.
(odlomek)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 10
Naslednji dan sva kar najhitreje zapustila mesto in se ustavila pri piramidah. Za ogled piramid, sva porabila kar nekaj ur. Kljub zanimivostim, ki si jih ogleduje ves svet, nisem zdržal navala debelih zardelih Nemcev in suhih Japoncev, ki nenehno pritiskajo na fotoaparate. Vedela sva, da naju bo ta sindrom spremljav na vseh turističnih atrakcijah, zato sva se tem trumam turistov ogibala, kolikor sva se le mogla, a greh bi bil, da si zaradi tega ne bi ogledala vseh teh zanimivosti, ki so se nama ponujale.
Na mojem novem BMWju je števec pokazal 17.000 km, ki sem jih naredil od meseca aprila. Do sedaj, je delalo vse brez problemov. Nikoli ni “zakašljal”, cuknil ali da bi moral ponoviti start. Čisto odveč vozim s seboj za tri kg rezervnih delov in orodje, toda saj imava pred seboj še dolgo pot. Pnevmatiki sta še vedno O.K. in se dobro držita, še vedno imata dober profil. Servis imam na vsakih 10.000 km, zato si s tem še ne belim glave.
(odlomek)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 9
Kuhinja je bila skromna lesena deska, na njej nekaj umazanih glinenih posod, v vogalu pa star štedilnik na petrolej. Pod desko je bila shramba vreč, z rižem in moko. Miši so imele tam raj, kamorkoli sem pogledal, povsod sem jih videl.
Vendar pa je bil to lep večer. Po večerji smo kadili Šišu. Svetili smo si z mojo baterijo in se s pomočjo češko-arabskega slovarja pogovarjali še dolgo v noč. Dali so mi najboljše ležišče, katero sem z veseljem sprejel. Bilo je dvignjeno od zemlje kakih 20 cm, vsi ostali so spali na tleh. Zaspal sem zadnji, saj sem imel vseskozi občutek, da okoli mene lezejo miši in podgane. V Indiji sem se srečaval z ščurki, martinčki in kuščarji, navadil sem se na komarje, toda na miši in podgane se nisem mogel ne v Indiji ne v Afriki. Pa ni bil to le občutek, res so se začele sprehajati po mojem telesu. Ves sem se ovil v spalno vrečo, razen obraza a sem se kljub temu bal ugrizov. Zato sem izvlekel roke in tako zaščitil obraz. Končno mi je le uspelo zaspati.
(odlomek)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 8
.JPG)
Ob reki NilProblemi pa so se začeli z motorjem, enako kot je bilo to na meji med Tunizijo in Libijo. Spet sem moral obiskati štiri razne pisarne, v katerih sem pustil od 8 – 15 USD v vsaki, za neke posebne žige. Po štirih urah letanja, sem že mislil, da se lahko oblečem in odpeljem, ko me je carinik opozoril, da moram kupiti tudi rumeno črno egiptovsko registracijsko tablico. Po dveh urah ponovnega čakanja in plačila 70 USD za tablico ter vozniško dovoljenje v arabščini, ki me stalo dodatnih 30 USD, sem lahko nadaljeval pot. Šest kilometrov je bilo do prvega krasnega egiptovskega mesteca Salum. Po šestih urah, ki sem jih izgubil na carini, sem imel željo, da se dobro naspim in zato sem poiskal prijeten hotel. Motor sem parkiran na vrtu hotela, pod oknom moje sobe. Še zaradi dveh stvari sem imel veliko veselje: piva in signala na GSM telefonu. Postopoma sem si prebral več kot 30 sporočil in nanje odgovarjal, ter poklical svoje najbližje.
(odlomek)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 7
Zelo zgodaj zjutraj me je zbudilo toplo libijsko sonce. Takoj sem se šel kopat v čudovito čisto morje. Prijetna topla voda me je popolnoma osvežila. Skuhal sem si dober golaž in se predajal prijetnim sončnim žarkom. Nikamor se mi ni mudilo, saj sem si današnji dan rezerviral za prestop libijsko-egiptovske meje in po izkušnjah sem slutil, da bom za to spet potreboval ves dan. Pred mejo sem se preoblekel v kratke hlače. Na moje veliko začudenje je potekalo vse dokaj hitro, dokler nisem zahteval vrnitev 30 USD od obvezne zamenjave 100 USD ob vstopu v Libijo. Carinik mi je dejal, da to ni možno, saj nimam nobenega potrdila o menjavi. In nenadoma potrdila res ni bilo več. Obšel sem vse carinike ali ni pomotoma ostal pri katerem od njih, a žal, seveda, ga ni bilo pri nikomur. Bil sem zelo razburjen in rekel sem, da imam čas in da ne odidem, dokler mi ta denar ne vrnejo. A čas so imeli tudi oni. Po celi uri, ki sem jo trmasto preživel v senci, sem se odločil, da stopim še do vodje carinarnice.
(odlomek)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 6
Konec asfalta
Naslednji dan so mi poznali mestece, kjer so ulice iz puščavskega peska. Skoraj vsak prideluje datlje ali ima kakšno manjšo žival. Končno sem si lahko šel ogledati mošejo.
V Zilli je bilo praktično konec asfalta. Če pa je slučajno kje bil, je bil popolnoma uničen, tako da sem raje vozil po pesku ob cesti.
Napolnil sem zračnice, motor pa je le plaval po površju peska. Pred seboj sem imel še približno 290 km takih poti. Trajalo je ves dan in šele proti večeru sem prišel na normalno cesto. S časom sem bil že na tesnem, zato sem se odločil, da bom vozil tudi ponoči. Malo me je bilo sicer strah a vozil sem zelo previdno. Razgreti asfalt je priljubljeno prenočišče kamel, zato sem se jim moral izogibati. No, nič posebnega se ni zgodilo, tako, da sem v zgodnjih jutranjih urah prispel v Banghazi. Našel sem soliden hotel in se naspal. Naslednje jutro pa sem se moral javiti na policiji za tujce in podaljšati dovoljenje za bivanje v Libiji. (odlomek)
Igor Brezovar: Z motorjem ob Sredozemskem morju 5
Zbudil sem se spočit in poln nove energije in želje spoznati novi svet. Po zajtrku sem se odpeljal proti Čadskim mejam. Pred seboj imam cesto, dolgo 550 km, med peščenimi jamami in pravo Saharo. Nisem želel priti prav na mejo, ker Irena prileti že čez teden dni in ker jo že komaj čakam, se ne želim še bolj oddaljevati. Obrnil sem se proti severovzhodu. GPS mi je nehal delati že pred nekaj dnevi in sploh ne vem zakaj. Držal sem se predvsem glavnih cest, a danes moram prečkati puščavo in tako skrajšam pot za približno 250 km. Cestne razmere so katastrofalne, sicer ni bilo peska, a šlo je le počasi, dokler nisem srečal bedujina v stari Toyoti. Vprašal sem ga za smer poti, a takoj me je znerviral, saj mi je pokazal popolnoma drugo smer, kot sem jo imel jaz. “You no GPS?” me je vprašal. Ko sem mu povedal da ne, mi je svetoval, naj se raje takoj vrnem, sicer se bom izgubil. Take cestne razmere so še najmanj 200 km, ki bi jih težko zmogel in še zelo nevarno je, ker potujem sam. Upošteval sem njegovo svarilo, čeprav težko, ker nisem vedel ali mu lahko zaupam. Šel sem za njim in prišel na isto mesto od koder sem startal pred tremi urami.
(odlomek)
Igor Brezovar
Igor Brezovar: Z motorjem ob Sredozemskem morju 4
Največji problemi pa so bili peščeni zameti. Običajno sem moral težak motor položiti na zemljo, razložiti vso prtljago, zopet dvigniti motor, poiskati trdo podlago, ki pa je bila včasih oddaljena tudi 200 metrov ali več od odložene prtljage. Dogajalo se je tudi, da sem že postavil motor, jasno brez prtljage in hotel odpeljati, ko se mi je motor zopet pogreznil, da sem moral s škornji odkopati pesek okoli motorja, dodal sem plin skočil iz luknje a le nekoliko metrov do naslednjega padca in tako spet vse znova. Bilo mi je grozno vroče, mrzle vode iz termovke že zdavnaj ni bilo več, ostala mi je le še mlačno voda iz kanistra. Pozno zvečer sem se ves izčrpan in umazan le privlekel do cilja. Prespal sem pri ljubeznivi družini, a nihče ni govoril angleško. Kot je že bilo običajno, sem lahko tudi v tej družini komuniciral le z možmi. Z žensko sem nazadnje govoril pri blagajni v Italiji, ki mi je povedala, da trajekt žal ne vozi. V arabski deželi sem žensko videl le redko in vedno v spremstvu moških, zakrito vso v črno. Če sem imel srečo, sem videl vsaj oči, a tudi te so bile večinoma zakrite.
(odlomek)
Do Berberov 4
Družno smo se odpeljali proti novim avanturam. V mestu smo se po slabem tednu ponovno srečali s tremi nemškimi motoristi. Kako smo se objemali in bili veseli drug drugega. Veselje smo podvojili z dobro večerjo v neki slamnati gostilni. Naslednji dan smo odšli vsak svojo pot. Andreass, Kärsten in Berndt so odšli proti zahodu, mi pa na jug Maroka.
Globoko v meni so sledi pustili ljudje s polja. Sedemnajstletno dekle nam je v malem taboru sredi polj pripravilo večerjo, kljub temu, da sami niso imeli kaj prida hrane. Kruh smo namakali v našo kavo, ki so je bili neskončno veseli. Še bolj so se razveselili vrečke sladkorja, ženske pa so se na vse načine zahvaljevale za podarjen šampon in še nekaj malenkosti.
Hvaležne so me sprejele v svojo spalnico, ki je bila v skalni duplji poleg hlevčka za koščeno kravico. Neverjetno zanimivo doživetje. Po tleh so bile razprostrte odeje in blazine, ki so jih ženske same sešile. V kotu je brlela sveča, saj je bilo v luknji temno tudi podnevi. Moški so klepetali na nedokončani betonski plošči, me pa smo imele ženski večer. Nepozabno. Povedale so, da nobena med njimi še ni bila več kot 20 ali 30 km daleč od doma.
(odlomek; Foto: Janin).
Do Berberov 3
Drug drugemu smo bili zanimivi. V silni gostoljubnosti so tekmovali sami s seboj, s čim nama še lahko postrežejo. Bili so nadvse prijazni in sproščeno veseli. Besed nam ni zmanjkalo, dokler se niso začele na nebu prižigati zvezde. Takrat so se v hipu porazgubili vsak za svojim delom. V hlev je bilo treba odgnati kamele na povratku z visokih sipin. Izkoristila sem trenutek in odpeljala tja, kjer so domačini trdili, da se z morojem ne da peljati naprej. Od tam je samo še neskončno morje puščav. Tja gredo lahko samo kamele.
Daleč na levi se je od daleč videla Alžirija, kamor so rekli da je strogo STOP. To sem upoštevala. Ko sem se pripeljalav nič, je predme skočil skuštran vodič kamel. Trenutek potem sva že sedela za kamnito mizo in z obveznim metinim čajem. Berberi temu pravijo maroški viski, kajti pravega imajo bore malo ali nič.
Nahim je za trenutek odšel in se vrnil s tremi bobni. Z enim je zadolžil mene, druga dva pa je sam tako spretno obvladoval, da sem za trenutek pomislila, da sanjam. Na srečo pa je bilo vse res. Nad menoj modra žametna zavesa, posuta s srebrnimi zvezdami. Okrog in okrog pa neskončnost peska. On pa igra na bobne, poje berberske pesmi, vmes me uči šteti do desetpo berbersko. On se je hitro naučil šteti po slovensko. Meni pa ni in ni šlo po njihovo.
(odlomek; Foto: Janin)
Do Berberov 2
Ko smo pripluli v Tanger se je pred nami odprl čisto nov svet. Kar naenkrat sami prijazni in nasmejani ljudje. Le zakaj? Naj to ostane skrivnost. Motorji so nas popeljali po daleč vidni vijugasti cesti. Človek kar jadra in jadra. Ob cestah čepijo ljudje, ki so drobnih koščenih postav, vendar vedno nasmejani.
Prvi kraj v katerega smo prispeli je bil Chefcouen, potem Ketama, Fes, Arr, Arracidia (ampak tam ne rastejo arašidi) in Erfound. Po dnevu vožnje po mestih smo se odločili odpeljati proti jugu. V puščavo. Do sipin. Imenuje se Ergchebbi.
Ta del poti mi je tudi najbolj zlezel pod kožo. Sipine dobesedno goltajo motor. V puščavo sem zapeljala z veliko adrenalina in velikim spoštovanjem. Stvarstvo je vedno močnejše od človeka. To se je dokazalo tudi tokrat.
(odlomek; Foto: Janin)
Klavdija Zorman - Do Berberov
Nekje daleč sobile misli, da pa letos oziroma že lani, ne bom šla na potovanje. A je na moje veselje vedno prišlo tako, da sem si uspela vzeti čas, v podjetju pa so bili razumevajoči pri odobritvi dopusta.
Letos sem imela tri dni zamude na povratku, ker je ladja odplula proti Evropi šele v soboto proti večeru, pluli pa smo dva dni. Potem pa rabiš še en dan do doma.
Moj letošnji cilj sem si zastavila v Afriki, oziroma Maroko. Zakaj Maroko? Pokojni brat je vedno govoril, da bo šla vsa naša klapa enkrat kot družina in s kombijem v Maroko. Ker pa nam zaradi njegove prezgodnje smrti ni uspelo, sem se odločila sama oditi na pot njegovih sanj. Pokazalo se je, da je bil to pravi cilj.
Teden dni sem imela časa za urejanje formalnosti.
Maj – junij 2012
(odlomek; Foto: Janin)
Srečanja z morskimi psi 3
In
če sva že mislila, da ne bomo videli nobenega sharkya, sva se močno motila. Ko
smo prišli na izbrano lokacijo, sta naša vodiča v vodo najprej vrgla vabo, to
so bili veliki, sveži kosi tune, v vodo sta zlila tudi veliko ribje krvi, jetra
manjših morskih psov.... In tako je kmalu po tem, ko smo se zasidrali, k naši
barki že prišel prvi psiček. Natančneje, bila je to samička, velika približno 3
metre. Potapljač, ki je bil v kletki, se je takoj potopil vanjo, vodič pa je z
vebo pripeljal psičko čisto k mreži. Tudi za tiste, ki smo zaenkrat opazovali
prizor zgolj iz čolna, je bil to neverjeten dogodek. Ko veliki beli morski pes
v vsej svoji mogočnosti dvigne glavo iz vode in na široko odpre gobec, ter
pokaže svoje ostre zobe, ki jih je 5 vrst, res pozabiš na vse ostalo. Se je
treba prav zbrati, da ne pozabiš še slikat.
(odlomek; Foto: Janin)
Srečanja z morskimi psi 2
Strah pa je nekam izginil, ne vem zakaj, ne vem kako, ne vem kam. Kamor koli smo se obrnili, povsod je bil kakšen sharky. Smo pa bili seveda že pred potopom opozorjeni, da moramo biti do sharkyev izredno spoštljivi, da se jih ne smemo dotikati ali se v njih zaletavati, saj lahko s provokacijo postanejo zelo napadalni in nevarni. Ko smo se nagledali morskih psov, smo odplavali nekoliko stran, ni bilo treba prav daleč, kar nad ploščato skalo zagledamo približno 1,5m veliko kirnjo, kako se pase na algicah. Bila je lepa, temno modre barve z velikimi polnimi ustnicami ob katerih je bilo vidnih veliko majhnih, ostrih zobkov.
(odlomek; Foto: Janin)
Nataša Lukač Srečanja z morskimi psi
Za potovanje v Južno Afriko sva se odločila predvsem zaradi njenih izjemnih potapljaških lokacij. Sodwana bay in Aliwal Shoal sta bili prvi postojanki označeni na zamljevidu najine poti. Samo navdušenje za to državo pa se je med pripravami še povečalo, ko sva v knjigi prebrala, da bova v kraju Hermanus lahko skočila v kletko in si pobliže ogledala velikega belega morskega psa.
Južna Afrika leži na stičišču dveh oceanov. Iz vzhoda jo obdaja topli Indijski ocean, iz zahoda pa nekoliko hladnejši Atlantik. In obe glavni potapljaški lokaciji, tj. Sodwava Bay in Aliwal Shoal ležita v toplejšem Indijskem oceanu, kar pomeni, veliko bolj razgibano in živahno podvodno življenje, kot na zahodni strani. (odlomek; Foto: Janin)
Matjaž Ojsteršek Etiopski avtobusi
Ceste so ene najslabših vendar je pokrajina okoli čudovita in se nenehno spreminja kar odvaga mučenje na busu. Na busu nihče ne stoji in vsa okna so zaprta, ker so prepričani, da jim veter škodi. Po nekaj urah rata nevzdržno vroče, ker je kisik skoraj na nuli. Turiste malo tolerirajo, ko pride do oknov vendar ce je zelo prašno tudi te tolerance ni. Edini, ki ima odprt okn je voznik. Ce se kdo vstane pomeni, da mu je slabo. Skoraj vedno lahko vidiš kakšno osebo z glavo skozi okno, ki mece ven vsebino želodca. Prav navzgravzno izgledajo busi po 12 urah, ko so pokozlani po vseh straneh. Pa se stranisca, ki jih na busih "ni". Pred mano je bil bolan otrok z drisko. Mama mu je kar dovolila, da je sral in scal po tleh busa in mu nato ni niti riti spucala. Kak je smrdelo.
(odlomek; Foto: Janin)
IronMedian: ALEN STERŽAJ - update
Izidor Dolenc: “Takšnega sranja mi tukaj nočemo!” 2
Po natančnejšem opazovanju sem videl, da so vsi sprednji udeleženci zastoja belci, ki so se med seboj očitno poznali. Videti niso bili nič kaj prijazno. Vsi so bili oblečeni enako, v visokih gojzarjih, zelo kratkih hlačah, srajcah in s kavbojskimi klobuki. Kar nekaj med njimi je brez kakšnega prikrivanja nosila pištolo za pasom. V Južni Afriki je nošenje orožja očitno z zakonom dovoljeno.
Bili so to Buri, beli farmarji s severa države, potomci nizozemskih, danskih in nemških priseljencev iz 17. stoletja. V povprečju so bili vsi visoki blizu dveh metrov, močne postave in svetlih las. Govorili so Afrikansko, nizozemščini podobnem jeziku. Vse bolj je postajalo očitno, da ima zastoj političen motiv.
Zastoj je imel političen motiv
(odlomek; Foto: Janin)
Takšnega sranja mi tukaj nočemo!
Južna Afrika:
Z avtobusom sem se peljal proti Johannesburgu. Življenje v Južni Afriki je že na prvi pogled videti dosti lažje. Ceste so boljše in tudi prometa na cestah je dosti več. Tukaj kroničnega pomanjkanja goriva ni tako kot v sosednjem Zimbabveju. Tudi dolgih vrst pred trgovinami čakajočih ljudi na kruh in ostale osnovna živila ni. Skozi okno klimatiziranega avtobusa, ki pa zaradi okvare klime to ni bil več, sem opazoval zeleno naravo tukajšnih hribov. Cesta se je vila vse više in postajala vse bolj ovinkasta. Tudi promet je postajal vse bolj gost in počasen, dokler se nismo povsem ustavili. Z nasprotne strani ni bilo več prometa. Kazalo je na prometno nesrečo. Na nasprotnem hribu kamor je peljala cesta je postajala vse daljša kolona proti naši smeri. Očitno se je nekaj zgodilo zelo blizu. Verjetno na ovinku, ki je povezoval oba hriba, ki pa zaradi košatih dreves ni bil viden.
(odlomek; Foto: Janin)
Igor Brezovar
Igor Brezovar
Rojen
sem 25. 5. 1973 v Novem mestu. Že kot
6-letni otrok sem okoli Žužemberka potoval z biciklom, zadaj pa sem
imel privezane polivinilaste vrečke, polne zdrobljenih piškotov,
nekaj kruha in vodo – podobno, kot sem to videl pri motoristih. In počutil
sem se pravi popotnik. Ja, motor mi je ležal v glavi od mojih rosnih
let. Z APN 6 sem se 14-letni odpravil po Dalmaciji in takrat sem najbrž
dobil idejo iti z motorjem okoli sveta. Vsi so mi govorili, “da sm ful
naivn!!!“ Kasneje smo se z družino preselili v Prago, oče mi je kupil
125 ccm motor in z njim sem takrat star 17 let prepotoval Nemčijo, Poljsko,
Slovaško in Češko.
Andrej Rozman: “Begunci” in “policisti”
Najprej me je ustavil prijazen domačin in ko sem mu povedal, da prihajam iz Slovenije, je postal malodane vzhičen. Povedal mi je, da se odpravlja na študij v Slovenijo. Povabil me je v bližnji lokal na kavo, da bi mu povedal kaj več o naši prelepi deželici. Natresel sem mu nekaj podatkov o Sloveniji, on pa me je pazljivo poslušal, včasih kaj vprašal in mi zadovoljen kimal v odgovor. Nato mi je povedal, da je begunec iz Sudana, da tam že več let traja vojna in da je ostal brez sredstev za preživetje. Njegov cilj pa je Dar es Salaam, kjer je organizacija, ki mu bo omogočila šolanje v Sloveniji. Vendar mora tja priti. Zato me je prosil za denar.
(odlomek; Foto: Janin)
Alen Steržaj: Saharski boj za kovanec 2
Mavretanija
Ponavljajoče se melodije kmalu zlezejo pod kožo, da kar lovim z njimi besedila, čeprav so v hasaniji – mavretanskem narečju arabščine. Nekatera so verska (govorijo o 'naši prihodnosti, ki je povezana z Mohamedovimi prerokbami'), druga politična (z lanskih volitev župana Chinguettija). Nasmejimo pa se malemu dečku, ki si obleče bubu za odraslega človeka, tako da mu visi čez rokave in noge. Vstane in se skupaj z eno od deklet zavrti v magičnih orientalskih ritmih.
Vonj po tradicionalnem, predvsem pa duh mistične zgodovine me naslednje jutro zvabi na romarsko pot s kamelo proti vzhodu, v brezmejni ocean peščenih sipin. Le da smo v tej karavani štirje: z mano še črnca Bekrem in Mohamed ter belopolti Maver v beduinski opravi, ki vodi z živežem oprtano kamelo. Čim Chinguetti izgine z obzorja, me spreleti srh: nepoznavalec se s še tako dobro orientancijo v oceanu peska zlahka izgubi! Povsod naokrog le mivka, s katero se veter poigrava v najrazličnejših rjavorumenih odtenkih, ki jim živomodro nebo daje neverjeten kontrast. Nekatere sipine se vzpenjajo po dvajset metrov visoko, da moramo plezati kot pravi hribolazci. Mrzel januarski vetrič včasih dviga prah pet centimetrov od tal, da je videti kot blaga odeja.
(odlomek; Foto: Janin)
Alen Steržaj: Saharski boj za kovanec
Mavretanija
Na planoti Adrar v osrčju skrivnostne Mavretanije, daleč od prvega asfalta in električne napeljave, je med peščene sipine vkopan eden od sedmih svetih islamskih krajev – Chinguetti. Mistična vasica duhov, ki pričajo o njegovem zgodovinskem pomenu. Tu se je namreč vsako leto zbirala karavana romarjev, ki so jo s kamelami mahnili proti tisoče kilometrov oddaljeni Meki!
Vse je tako zelo skrivnostno... Neznansko umirjeno vzdušje... Med izjemno slikovitimi, strnjenimi pritličnimi kamnitimi hišicami je namesto zvoženih ulic povsod eno samo morje mivke, da se vsak korak globoko vdre v tla ... Sumničavi pogledi bradatih starcev, uniformirano odetih v ohlapne modre muslimanske bubuje, ki si črne preveze na glavah potegnejo do oči, kadar po mivkastih poljanah zabrije puščavski veter...
(odlomek; Foto: Janin)
Igor Brezovar: Libijska meja
Več kot uro in pol sem porabil na Tunizijski meji, kjer je že stalo pred mejo več sto tunizijskih avtomobilov – preprodajalcev nafte, ki so z nasmehom na obrazih mirno čakali na prehod meje z Libijo. Mimo njih sem se približal glavni carinarnici na nekaj deset metrov, ko mi je dobrodošlico zaželel prvi carinik, ki je bil zelo ljubezniv. Imel sem dober občutek, ker že iz izkušenosti vem, da že po prijaznosti carinikov lahko pričakujem, s kakšnimi ljudmi se bom srečeval v njihovi deželi.
(odlomek; Foto: Janin)
Igor Brezovar: German technology
Igor Brezovar: Z motorjem ob Sredozemskem morju 2:
Ponudil mi je pomoč, češ da si bom tako skrajšal dobo čakanja na meji iz štiri na dve uri. Še preden sem se mu uspel zahvaliti za ponujeno pomoč, mi je dal vedeti, da ta usluga velja Ballantain Whisky in zavitek Winston cigaret ter mi s prstom pokazal lokal, kjer bi vse to lahko takoj kupil, če želim čim prej v Tunizijo.
“ Ooo,ne ne ,you muslim..! Alah bi me kaznoval, če ti kupim alkohol.” Ni slutil, da nisem več tako “ zelen” in neizkušen popotnik, kot pred leti v Iranu ali Indiji, kjer so me take vstopnice do njihovih držav stale kar nekoliko dolarjev. Iz njegovih rok sem prav tako hitro vzel potni list, kot ga je on meni pred trenutkom. začel se je opravičevati in dogovarjati, a na koncu je bil zadovoljen z 3 USD, katere imam vedno pripravljene po raznih žepih. in resnično mi je po dveh urah, 13. carinik zaželel:” Welcome in Tunis”, se opravičil za dolgo čakalno dobo in pozabil vprašati kje je podkupnina za njega. V svoji vnemi, da od mene dobi denar je pomotoma prej dvignil zapornico, tako da sem le pritisnil na plin in odpeljal proti prvemu mestu male države na severu Afrike. Počutil sem se izredno, saj se je pravo potovanje končno le začelo.
(odlomek; Foto: Janin)
Igor Brezovar: Z motorjem ob Sredozemskem morju
Italija, Tunis
Noč je bila temna, dolga in hladna. Strašno je pihalo in nosilo pesek okoli slabo postavljenega šotora. Kar nekajkrat sem ga moral pričvrstiti in povezati prtljago. Bil sem daleč, daleč pod saharskimi zvezdami in daleč naokoli ni bilo ničesar. Padel mi je motor in končno se zavem, da sem zopet sam z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi, ki jih prinaša potovanje po svetu z motorjem.
(odlomek; Foto: Janin)
(odlomek; Foto: Janin)
Naročite se na:
Objave (Atom)