Drug drugemu smo bili zanimivi. V silni gostoljubnosti so tekmovali sami s seboj, s čim nama še lahko postrežejo. Bili so nadvse prijazni in sproščeno veseli. Besed nam ni zmanjkalo, dokler se niso začele na nebu prižigati zvezde. Takrat so se v hipu porazgubili vsak za svojim delom. V hlev je bilo treba odgnati kamele na povratku z visokih sipin. Izkoristila sem trenutek in odpeljala tja, kjer so domačini trdili, da se z morojem ne da peljati naprej. Od tam je samo še neskončno morje puščav. Tja gredo lahko samo kamele.
Daleč na levi se je od daleč videla Alžirija, kamor so rekli da je strogo STOP. To sem upoštevala. Ko sem se pripeljalav nič, je predme skočil skuštran vodič kamel. Trenutek potem sva že sedela za kamnito mizo in z obveznim metinim čajem. Berberi temu pravijo maroški viski, kajti pravega imajo bore malo ali nič.
Nahim je za trenutek odšel in se vrnil s tremi bobni. Z enim je zadolžil mene, druga dva pa je sam tako spretno obvladoval, da sem za trenutek pomislila, da sanjam. Na srečo pa je bilo vse res. Nad menoj modra žametna zavesa, posuta s srebrnimi zvezdami. Okrog in okrog pa neskončnost peska. On pa igra na bobne, poje berberske pesmi, vmes me uči šteti do desetpo berbersko. On se je hitro naučil šteti po slovensko. Meni pa ni in ni šlo po njihovo.
(odlomek; Foto: Janin)
