Ko smo pripluli v Tanger se je pred nami odprl čisto nov svet. Kar naenkrat sami prijazni in nasmejani ljudje. Le zakaj? Naj to ostane skrivnost. Motorji so nas popeljali po daleč vidni vijugasti cesti. Človek kar jadra in jadra. Ob cestah čepijo ljudje, ki so drobnih koščenih postav, vendar vedno nasmejani.
Prvi kraj v katerega smo prispeli je bil Chefcouen, potem Ketama, Fes, Arr, Arracidia (ampak tam ne rastejo arašidi) in Erfound. Po dnevu vožnje po mestih smo se odločili odpeljati proti jugu. V puščavo. Do sipin. Imenuje se Ergchebbi.
Ta del poti mi je tudi najbolj zlezel pod kožo. Sipine dobesedno goltajo motor. V puščavo sem zapeljala z veliko adrenalina in velikim spoštovanjem. Stvarstvo je vedno močnejše od človeka. To se je dokazalo tudi tokrat.
(odlomek; Foto: Janin)
