Konec asfalta
Naslednji dan so mi poznali mestece, kjer so ulice iz puščavskega peska. Skoraj vsak prideluje datlje ali ima kakšno manjšo žival. Končno sem si lahko šel ogledati mošejo.
V Zilli je bilo praktično konec asfalta. Če pa je slučajno kje bil, je bil popolnoma uničen, tako da sem raje vozil po pesku ob cesti.
Napolnil sem zračnice, motor pa je le plaval po površju peska. Pred seboj sem imel še približno 290 km takih poti. Trajalo je ves dan in šele proti večeru sem prišel na normalno cesto. S časom sem bil že na tesnem, zato sem se odločil, da bom vozil tudi ponoči. Malo me je bilo sicer strah a vozil sem zelo previdno. Razgreti asfalt je priljubljeno prenočišče kamel, zato sem se jim moral izogibati. No, nič posebnega se ni zgodilo, tako, da sem v zgodnjih jutranjih urah prispel v Banghazi. Našel sem soliden hotel in se naspal. Naslednje jutro pa sem se moral javiti na policiji za tujce in podaljšati dovoljenje za bivanje v Libiji. (odlomek)
