Zbudil sem se spočit in poln nove energije in želje spoznati novi svet. Po zajtrku sem se odpeljal proti Čadskim mejam. Pred seboj imam cesto, dolgo 550 km, med peščenimi jamami in pravo Saharo. Nisem želel priti prav na mejo, ker Irena prileti že čez teden dni in ker jo že komaj čakam, se ne želim še bolj oddaljevati. Obrnil sem se proti severovzhodu. GPS mi je nehal delati že pred nekaj dnevi in sploh ne vem zakaj. Držal sem se predvsem glavnih cest, a danes moram prečkati puščavo in tako skrajšam pot za približno 250 km. Cestne razmere so katastrofalne, sicer ni bilo peska, a šlo je le počasi, dokler nisem srečal bedujina v stari Toyoti. Vprašal sem ga za smer poti, a takoj me je znerviral, saj mi je pokazal popolnoma drugo smer, kot sem jo imel jaz. “You no GPS?” me je vprašal. Ko sem mu povedal da ne, mi je svetoval, naj se raje takoj vrnem, sicer se bom izgubil. Take cestne razmere so še najmanj 200 km, ki bi jih težko zmogel in še zelo nevarno je, ker potujem sam. Upošteval sem njegovo svarilo, čeprav težko, ker nisem vedel ali mu lahko zaupam. Šel sem za njim in prišel na isto mesto od koder sem startal pred tremi urami.
(odlomek)
