Družno smo se odpeljali proti novim avanturam. V mestu smo se po slabem tednu ponovno srečali s tremi nemškimi motoristi. Kako smo se objemali in bili veseli drug drugega. Veselje smo podvojili z dobro večerjo v neki slamnati gostilni. Naslednji dan smo odšli vsak svojo pot. Andreass, Kärsten in Berndt so odšli proti zahodu, mi pa na jug Maroka.
Globoko v meni so sledi pustili ljudje s polja. Sedemnajstletno dekle nam je v malem taboru sredi polj pripravilo večerjo, kljub temu, da sami niso imeli kaj prida hrane. Kruh smo namakali v našo kavo, ki so je bili neskončno veseli. Še bolj so se razveselili vrečke sladkorja, ženske pa so se na vse načine zahvaljevale za podarjen šampon in še nekaj malenkosti.
Hvaležne so me sprejele v svojo spalnico, ki je bila v skalni duplji poleg hlevčka za koščeno kravico. Neverjetno zanimivo doživetje. Po tleh so bile razprostrte odeje in blazine, ki so jih ženske same sešile. V kotu je brlela sveča, saj je bilo v luknji temno tudi podnevi. Moški so klepetali na nedokončani betonski plošči, me pa smo imele ženski večer. Nepozabno. Povedale so, da nobena med njimi še ni bila več kot 20 ali 30 km daleč od doma.
(odlomek; Foto: Janin).
