Počasi je postajalo topleje in tudi v meni se je začelo nekaj prebujati. Zdi se mi da delček mene vsako leto ponovno reče, da bo treba spet v svet. Sprazniti si glavo in napolniti svojo dušo.
Nekje daleč sobile misli, da pa letos oziroma že lani, ne bom šla na potovanje. A je na moje veselje vedno prišlo tako, da sem si uspela vzeti čas, v podjetju pa so bili razumevajoči pri odobritvi dopusta.
Letos sem imela tri dni zamude na povratku, ker je ladja odplula proti Evropi šele v soboto proti večeru, pluli pa smo dva dni. Potem pa rabiš še en dan do doma.
Moj letošnji cilj sem si zastavila v Afriki, oziroma Maroko. Zakaj Maroko? Pokojni brat je vedno govoril, da bo šla vsa naša klapa enkrat kot družina in s kombijem v Maroko. Ker pa nam zaradi njegove prezgodnje smrti ni uspelo, sem se odločila sama oditi na pot njegovih sanj. Pokazalo se je, da je bil to pravi cilj.
Teden dni sem imela časa za urejanje formalnosti.
Maj – junij 2012
(odlomek; Foto: Janin)