Največji problemi pa so bili peščeni zameti. Običajno sem moral težak motor položiti na zemljo, razložiti vso prtljago, zopet dvigniti motor, poiskati trdo podlago, ki pa je bila včasih oddaljena tudi 200 metrov ali več od odložene prtljage. Dogajalo se je tudi, da sem že postavil motor, jasno brez prtljage in hotel odpeljati, ko se mi je motor zopet pogreznil, da sem moral s škornji odkopati pesek okoli motorja, dodal sem plin skočil iz luknje a le nekoliko metrov do naslednjega padca in tako spet vse znova. Bilo mi je grozno vroče, mrzle vode iz termovke že zdavnaj ni bilo več, ostala mi je le še mlačno voda iz kanistra. Pozno zvečer sem se ves izčrpan in umazan le privlekel do cilja. Prespal sem pri ljubeznivi družini, a nihče ni govoril angleško. Kot je že bilo običajno, sem lahko tudi v tej družini komuniciral le z možmi. Z žensko sem nazadnje govoril pri blagajni v Italiji, ki mi je povedala, da trajekt žal ne vozi. V arabski deželi sem žensko videl le redko in vedno v spremstvu moških, zakrito vso v črno. Če sem imel srečo, sem videl vsaj oči, a tudi te so bile večinoma zakrite.
(odlomek)
