Maroko 2: Prebrisani Arabci

"Kaj pa je takšnega v Asilahu?", ga povprašamo. Moški odvrne, da gre tja, ker je ravno tisti dan v tednu, ko imajo velik sejem, ki je zelo avtentičen brez turistov. Vsak kraj ima sejem en dan v tednu in takrat se ga najbolj splača obiskati. Moški nadaljuje, da je nedaleč od Asilaha tudi prelepa plaža, poimenovana Golden Beach. Če bi bili zainteresirani, bi nam malo razkazal Asilah, pri njegovih znancih doma bi lahko tudi jedli tipično kosilo, vendar glede na to, da že imamo karto do Rabata, pač nič. 

Nekaj časa je bila v kupeju tišina. Glede na to, da nismo imeli točnih načrtov za popotovanje, smo se spogledali, če bi prej izstopili in si šli ogledat ta Asilah. Potem sem se spomnil našega pogovora prejšnji večer o tem, kako prebrisani so Arabci in da moramo paziti, da ne nasedemo na kakšno finto. Moški je sicer zgledal kar zanimiv, zabaven, tudi prodajal nam ni ničesar, torej dokaj nenevaren. Vsi štirje popotniki smo se spogledali in čez nekaj minut smo že bili v taksiju na poti iz železniške postaje v Asilah. Odločili smo se, da do večera ostanemo v Asilahu in gremo na nočni vlak na jug.
Andrej Krajnc
(se nadaljuje)

Spoznati tipični Maroko

"Kam pa greste?", je vprašal moški, ki je vstopil v kupe vagona na jutranjem vlaku iz Tangierja za Rabat. Francoz Fabrice in Angležinja Liz ter Sebastijan in jaz, ki smo se spoznali prejšnji večer na trajektu iz Španije v Maroko, smo mu odgovorili, da gremo na jug, proti Marrakechu. Moški je odvrnil, da gre tudi on na jug na eno poroko, vmes pa se še na kratko ustavi v kraju Asilah pol ure vožnje z vlakom od Tangierja.

"Ste prvič v Maroku?", vpraša. Vsi pritrdimo. "Kaj pa bi si radi ogledali v Maroku?", je znova vprašal. Potem mu vsi skorajda v en glas razlagamo, da se želimo izogniti velikim mestom, masam turistov in da nekako želimo spoznati pravi Maroko. Moški je odvrnil, da bi bil Asilah, kamor se on odpravlja, kar zanimiv za nas, vendar pač glede na to, da smo se že odločili za jug, potem pač nič.
Andrej Krajnc
(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 9 Mbeya

Vsakokrat so tako mladi in stari pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

 Naslednji dan dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo. Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. Tudi sam sem nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil. Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj zanimivejšega.

tekst & foto: Janin  

Zambija 8 VIP deluje

Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.

 Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Zambija 7 Skozi savano med kozami in kokošmi

Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

 Ker kondukter še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 6 Bitka za sedeže

Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil.
Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal ta dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 5 Kako do vozovnice

Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj se oglasiva pri sosednji blagajni. S policajevo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.

Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.

Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati. Najinemu policaju sem dal denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal 399 šilingov - tri črnoborzijanske dolarje. Imenitno!

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 4: Zelo pomembni belci

Postaja Tazare je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane, in da nimava nobene možnosti da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.

K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe). Belec ima v Afriki dostikrat posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino. Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju poslal v pisarno "Inquiries".

 Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 3: Izgubljeni žreb

Oba zneska so vpisali na moj formular in zraven pritisnili tako zaželeni žig. Ko sem se vrnil k mojim znancem, sem si izposodil črn kemični svinčnik in pripisal eno petico in eno dvojko: zdaj je pisalo, da sem za 55 $ dobil 2198 šilingov. Genialno. Obe barvi svinčnikov se sicer nista absolutno ujemali, a vse omizje se je strinjalo, da je moj izdelek "perfect".

Tokrat sem spal v malo manj umazanem hotelu, kjer je bila soba po dva dolarja. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.

 Maxine me je prišla zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Z vlakom v Zambijo 2: Tazara

Maxine mi je povedala, da »Tazara« (TAnzania - ZAmbia RAilways), kitajski vlak v Zambijo, vozi trikrat na teden in da je razprodana že za nekaj tednov vnaprej. Sama namerava odpotovati jutri, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malawiju. Naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in poskušala bova nekaj zblefirati.
Potoval bom direktno do Zambije, zato si bo treba hitro nekaj izmisliti v zvezi z menjavo denarja.

 Že prejšnji dan sem v trgovini pri nekem Indijcu zamenjal trideset dolarjev in sem imel pri sebi dosti več šilingov, kot pa sem jih zaenkrat potreboval. Šel sem torej v edino še odprto menjalnico, v hotel Kilimanjaro in zamenjal vsoto, ki jo bo lahko ponarediti: pet dolarjev. Zanje sem dobil 198 šilingov. 

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kitajskim vlakom v Zambijo

            Po soparnem dnevu sem sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo.

            V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.

            Vsak tujec mora ob vstopu v Tanzanijo prijaviti ves svoj denar, vsaka menjava pa mora biti vpisana na posebnem formularju, ki ga dobi - tudi jaz sem ga - ob vstopu v državo. Uradna menjava je 40, črna pa 130 šilingov za dolar. Dilema, pred katero se znajde vsak popotnik, je: ali zamenjati vsaj nekaj denarja uradno, ali pa uporabiti kak trik. Avstralka Maxine pozna nekoga, ki si je v Keniji dal izdelati štampiljko neke tanzanijske banke, ki jo lahko vtisne na tvoj formular, a za to uslugo hoče dvajset dolarjev. Potem je že bolje, da teh dvajset dolarjev zamenjaš uradno in potem ob izstopu iz države poskušaš prepričati carinike, da je to zadoščalo za tvoje življenje v Tanzaniji. Vsi moji sogovorniki so se odločili za to možnost.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

S kolesom po Visokem Atlasu 4

Posebna kasta so lastniki "hotelov". Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč: neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih sto metrov od hotela.
Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih pet dolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.
 Matjaž Prosen
foto: Janin  

S kolesom po Visokem Atlasu 3

Celo pri taborjenju sredi puščave ne ostaneš nepoazen. Tako mi neko jutro, predensem podr šotor naproti pride možakar z ženo in tremi otroci, psom in kupom ovc. Najprej sta ga zanimala moj šotor in kolo, potem pa se je začelo:
"Imaš angleške sardine?"
"Ne nimam."
"Imaš čokolado?"
"Ne tudi tega nimam."
"Imaš rokavice?"
"Imam, ampak samo ene, ki jih potrebujem zase."
"Imaš ruto?"
"Imam, ampak tudi to potrebujem zase."
Tako sva obdelala skoraj celoten inventar, in ko je dojel, da imam še manj kot on, mi je pustil kos kruha za zajtrk.
Matjaž Prosen

(se nadaljuje)