Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že
oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu. Vozili smo se skozi
nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na
televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej
gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli
samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in
najrazličnejših ptic.
Potovanje z vlakom
po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in
sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da
imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako
raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in
brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato
eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)
(se nadaljuje)
