Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala
samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem
razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil.Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.
Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga
vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal ta dan. Ker sva
bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s
stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka
proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z
varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)
