Postaja Tazare je
bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen
tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane, in da nimava nobene
možnosti da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri
vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa
tudi ni bilo prav veliko.
K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega
prostora za VIP (zelo pomembne osebe). Belec ima v Afriki dostikrat posebne
pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo
kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na
napitnino. Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih
popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP.
Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju poslal v pisarno
"Inquiries".
Tam so nama
povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za
enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu prišel vprašat, kako nama gre,
potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)
(se nadaljuje)
