Posebna kasta so lastniki
"hotelov". Lastnika hotela je mogoče prepoznati že na daleč:
neverjetno je prijazen, povabi te na čaj in nato kar tako, mimogrede omeni, da
lahko prespiš pri njemu. Seveda je zelo nevarno, spati zunaj, v šotoru. Dolina
je namreč polna divjih zveri in na pol norih verskih fanatikov. Zveri se ponoči
priplazijo medtem ko človek spi in hop… za verske fanatike pa nekako nisem
uspel izvedeti, kaj nevarnega lahko človeku storijo. No kljub vsemu sem tisto
noč brez vsakršnih problemov prespal na prelepi peščeni obali, v meandru, kakih
sto metrov od hotela. Na koncu potovanja neizbežno sledijo vprašanja, kot so: kaj, kako, zakaj, kam… Kam gre Maroko? Gre razvoj lahko le v kičaste hotele, v prodajanje dostojanstva za drobiž, v poglabljanju prepada med revščino in bliščem, v Šeraton hotele, golf igrišča in smetišča v predmestjih. Marakeš naj bi bil najlepše mesto v Maroku, saj tam živi mladi kralj. Potrebnih pa je le nekaj minut vožnje s kolesom izven ožjega dela mesta, v svet nezaposlenosti, kjer zidar za devet ur dela na dan zasluži slabih pet dolarjev in delovni teden je tam dolg sedem dni. Gore v katerih sem bil so nekaj popolnoma drugega. Tam življenje utripa drugače, tam otroci nimajo gnilih zob kot vrstniki v dolini in vasi se ne dušijo v smeteh. Vendar z asfaltom v gore prodira tudi civilizacija, in svet, ki sem ga obiskal je prav gotovo svet ki izginja.
Matjaž Prosen
foto: Janin
