Policaj se je
prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj se oglasiva
pri sosednji blagajni. S policajevo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do
okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a
neuspešno.
Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil
še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in
prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova
sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri
vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na
poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še
tega. Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki
fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.
Po še nekaj
obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati.
Najinemu policaju sem dal denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel.
Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je
stal 399 šilingov - tri črnoborzijanske dolarje. Imenitno!
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)
