Tanzanija 17 Divja Bitka

 Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

            Že zgodaj zjutraj, ko sva prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in še bolj divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 16 Trije Dnevi V Tretjem Razredu

 Šla sva spet k najinemu policaju. Odpeljal naju je k postajenačelniku. Ker ga ni bilo, je Maxine ostala tam, mene pa je odpeljal nazaj dol k blagajnam. Dal sem mu denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal samo 399 šilingov - tri dolarje na črni borzi. Imenitno!

            V ženskem oddelku pa še vedno niso našli prostora in Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 15 Občudovanja Vredna Sistematična Počasnost

            Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna.

Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in nato še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse to pa je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati.

Po še nekaj obiskih različnih postajnih inštanc se je zgodba končno le začela razreševati.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 14 Vrivanje Pri Okencu

       Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. 

Prijazni vipovec je res kmalu prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.

            Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj se oglasiva pri sosednji blagajni. S policajevo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. 

Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija: 13 Kako do vozovnice

 K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe).

Belec ima v Afriki dostikrat posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino.

Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni.

Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju poslal v pisarno "Inquiries".

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija12: Kot v Ribji Konzervi

Maxine me je prišla zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan in si navlekel še vlažne hlače. 

Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro in tlačili smo se kot v ribji konzervi. 

Postaja Tazare je bila nabito polna ljudi. Hitro sva ugotovila, da je vlak v resnici kitajski: vse lokomotive in vagone so graditelji pripeljali s seboj. Celo na postajni uri je pisali, da je izdelana v Šanghaju. 

Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane, in da nimava nobene možnosti da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 11: Moj Izdelek je Perfect

 Oba zneska so vpisali na moj formular in zraven pritisnili tako zaželeni žig. Ko sem se vrnil k mojim znancem, sem si izposodil črn kemični svinčnik in pripisal eno petico in eno dvojko: zdaj je pisalo, da sem za 55 $ dobil 2198 šilingov. Genialno. 

Obe barvi svinčnikov se sicer nista absolutno ujemali, a vse omizje se je strinjalo, da je moj izdelek "perfect".

 Tokrat sem spal v precej manj umazanem hotelu kot prejšnji dan, kjer pa je bila soba še vedno zelo poceni. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. 

Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo na kamnitih tleh posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 10: Poskušala Bova Nekaj Zblefirati

Maxine mi je povedala, da “Tazara” (TAnzania - ZAmbia RAilways), kitajski vlak v Zambijo, vozi trikrat na teden in da je razprodana že za nekaj tednov vnaprej. 

Sama namerava odpotovati jutri, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malawiju. Naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in poskušala bova nekaj zblefirati. 

Potoval bom direktno do Zambije, zato si bo treba hitro nekaj izmisliti v zvezi z menjavo denarja, saj bo treba na meji pokazati formular in dokazati, da si denar menjal uradno.

 Že prejšnji dan sem v trgovini pri nekem Indijcu zamenjal trideset dolarjev in sem imel pri sebi dosti več šilingov, kot pa sem jih zaenkrat potreboval. Šel sem torej v edino še odprto menjalnico, v hotel Kilimanjaro in zamenjal vsoto, ki jo bo lahko ponarediti: pet dolarjev. Zanje sem dobil 198 šilingov.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 9: Ponarejena Štampiljka

Vsak tujec mora ob vstopu v Tanzanijo prijaviti ves svoj denar, vsaka menjava pa mora biti vpisana na posebnem formularju, ki ga dobi - tudi jaz sem ga - ob vstopu v državo. Uradna menjava je 40, črna pa 130 šilingov za dolar. 

Dilema, pred katero se znajde vsak popotnik, je: ali zamenjati vsaj nekaj denarja uradno, ali pa uporabiti kak trik. 

Avstralka Maxine pozna nekoga, ki si je v Keniji dal na ulici izdelati štampiljko neke tanzanijske banke, ki jo lahko vtisne na tvoj formular, a za to uslugo hoče dvajset dolarjev. 

Potem je pa že bolje, da teh dvajset dolarjev zamenjaš uradno in potem ob izstopu iz države poskušaš prepričati carinike, da je to zadoščalo za tvoje življenje v Tanzaniji. Vsi moji sogovorniki so se odločili za to možnost.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 8: Črna menjava

Čez nekaj dni sem po soparnem dnevu sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah.  Najbrž si revnejši sploh ne upajo v tako imeniten hotel, ali pa jih vanj ne spustijo. 

Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo. 

 V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 7: Ob Brleči Petrolejki

Formularjev za devizno deklaracijo je zmanjkalo, zato sem ob slabo brleči petrolejki na kos navadnega papirja napisal koliko denarja imam s seboj. Vedel sem, da v Tanzaniji živahno deluje črna borza, zato sem prijavil nekaj deset dolarjev manj, kot pa sem jih imel. Dohiteli so nas še ostali trije avtobusi ki so iz Mombase štartali štiri ure za nami. Iz nerazumljivega vzroka so njih pregledali bistveno hitreje kot nas in navsezadnje smo vsi skupaj čakali na odhod. Razen dveh Francozov, ki sta prihajala iz Tanzanije in mi dala nekaj najnovejših informacij, sem bil ta dan edini muzungu (belec) na meji. Ko smo se končno odpeljali, je bila že dve uri noč.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 6: Maršal Tito In Neuvrščenost

Za vsak slučaj sem šel pogledat še k zadnjem od avtobusov, na katerih je pisalo "Tanga - Dar". Juhej: odpeljal bo že ob 13.30, pa še dvajset šilingov je cenejši od ostalih! Pa bom le že danes v Daru! Cesta ni bila slaba in kmalu po tretji uri smo bili že na meji. Najprej smo raztovorili vso prtljago in potem v nedogled čakali: pri enem okencu, da nam pregledajo potne liste, pri drugem pultu, da pregledajo prtljago in pri tretji pisarni, da nas napišejo na nekakšen seznam. Potem smo še dobro uro čakali na nevemkaj in se končno odpeljali do Tanzanijskega dela meje. Tam se je vse ponovilo v razširjenem in podaljšanem obsegu. Ko sem končno prišel na vrsto, je bila že tema. Kmalu se je zataknilo, ker nisem imel vizuma. Najprej jih nisem mogel prepričati, da so mi na njihovi ambasadi v Nairobiju zagotovili da vize ne potrebujem, ko pa sem razložil vse o prijateljstvu med našima deželama, o maršalu Titu in o naši neuvrščenosti, so se navsezadnje le strinjali z mano. Zanimivo, da zgodba o Titu in o neuvrščenosti še vedno vžge, čeprav oba že zdavnaj nista več aktualna. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 5

Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji. Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali. A to bi mi vzelo preveč časa. Obupano sem ugotovil, da vsi avtobusi iz Mombase vozijo ponoči. Do Tange v Tanzaniji je 180 km, do glavnega mesta Dar es Salaama pa še dvakrat toliko. Pravijo, da bo avtobus, ki odpelje ob 17h, zgodaj zjutraj v Daru. Torej se bom celo noč cingal na avtobusu, pa še pokrajine ne bom videl. Sovražim nočne vožnje. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 4

  Britanci, ki so hoteli zatreti trgovino s sužnji, so na dvoru vzpostavili svoj konzulat. Kasneje so z Nemci dosegli sporazum o delitvi interesnih sfer, v katerem so sultanu dodelili 16 km dolg del kenijske obale pod britanskim protektoratom. Tako je ostalo do razglasitve neodvisnosti.

            Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji.

            Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali.

A to bi mi vzelo preveč časa, če hočem še do juga Afrike.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 3

  Pod poveljstvom Vasca da Gama so Portugalci leta 1498 po več poskusih končno obpluli Rt Dobre Nade, odločeni, da bodo Arabcem odvzeli monopol nad trgovanjem v vzhodni Afriki. Do 1528 so uspešno izropali in/ ali okupirali že večino svahilskih trgovskih mest.   

Sledili sta dve stoletji trde kolonialne vladavine, vendar je portugalski prijem kmalu začel popuščati. Njihova finančna sredstva niso zadoščala da bi obvladovali obsežni svetovni imperij, saj so morali svoje postojanke oskrbovati iz 4.000 km oddaljene Goe v Indiji. Do 1720 so Portugalci za vedno zapustili kenijsko obalo in jo spet prepustili Arabcem.

 Vse 18. stol. so se na vzhodni obali utrjevale omanske dinastije pod vodstvom klana Mazrui. Uradno so bile pod poveljstvom omanskega sultana, ki pa je bilo le formalno dokler prestola ni zasedel Said bin Sultan (Seyyid Said). Leta 1822 je poslal armado, da bi si podvrgel avtonomiste.

  Mazrui so na pomoč poklicali Britanijo, ki je nato razglasila protektorat nad Mombaso. Čez tri leta pa so Britanci preklicali dogovor in Said je spet prevzel oblast, preselil svoj dvor na Zanzibar in zasadil prve plantaže nageljnovih žbic.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 2

            Nairobi s svojimi 1675 metri leži više od naše Velike planine, zato je njegova klima precej prijetnejša od klime v Mombasi, ki leži ob Indijskem oceanu. V prvem jutranjem svitu sem s postaje zavil na čaj z mlekom. Restavracija je bila zelo preprosta: nekaj kolov prekritih z valovito pločevino in nekaj razmajanih miz. Čeprav je bilo še zelo zgodaj, je bilo že precej soparno.

             Na daljšem sprehodu po Mombasi sem ugotavljal, da je v mestu veliko Azijcev - Indijcev in Arabcev - še posebej med trgovci v majhnih prodajalnah ob cesti.

            Zgodovina vzhodne afriške obale je zelo pisana. Že od 8. stoletja dalje so jo začeli obiskovati muslimanski trgovci z Arabskega polotoka ter Širazi iz Perzije in mnogi so se začeli tudi naseljevati. Ta trgovina se je kmalu razširila do Indije in še dalje. Ob afriški obali od Somalije do Mozambika je zrasla veriga bogatih mest z močnim islamskim vplivom. Kljub rivalstvu med mesti pa do prihoda Evropejcev med njimi ni bilo resnih spopadov.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija: Muzungu in njegov denar

     Vlak je odpeljal ob petih popoldne. Prijetno me je presenetil red na kenijskih železnicah. Na zunanji steni vsakega vagona je visel spisek vseh potnikov in številke naših sedežev. Sprehodil sem se torej ob vagonih, poiskal svoje ime in se pridružil trem kenijskim domačinom v kupeju.

            Proga je tekla čez nacionalni park Tsavo. Preden se je znočilo sem naštel petnajst žiraf, nekaj bivolov ter veliko število različnih gazel in nojev. Okrog sedmih so začeli zvoniti k večerji. Ugotovil sem, da je na vlaku še nekaj belcev in se pri večerji pridružil Američanki in kanadskemu paru.

            Moj kupe je bil zaklenjen in komaj sem našel sprevodnika, ki me je spustil noter. Bilo je vroče in ponoči sem imel občutek, da zmanjkuje zraka. Sprevodnik nas je začel buditi že kmalu po peti uri.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 27 Spet Doma

V domovino sem se vrnil po pol leta napornega potovanja po Afriki in napočil je čas za refleksijo. Vrnitev je tudi čas neštetih vprašanj. Kako se kolesarjenje po Afriki primerja z enoletnim kolesarjenjem po Sredozemlju, bo nova knjiga še boljša od Kilometrov Sredozemlja? Kako se je odrezala Monika? Najljubši kraji, doživetja, spomini? Bi šel še kdaj nazaj?

Afrika je pomenila spoznavanje najbolj zakotnih in nerazvitih delov sveta, spoznavanje najbolj revnih, a hkrati izredno toplih in gostoljubnih ljudi. Drugačna hrana, drugačno podnebje, drugačne naravne nevarnosti in bolezni. Srečanja z eksotičnimi živalmi in rastlinami, potovanje iz deževne dobe v popolno sušo.

Potovanje so zaznamovali tudi vrhunski adrenalinski vložki: potapljanje z velikimi belimi morskimi psi, najvišji bungee skok na svetu z 216-metrskega mosta, sprehod čez center Johannesburga, rafting na reki Zambezi ter za finale vzpon na najvišji vrh Afrike.

Afrika s kolesom 26 Pet Podnebnih Pasov

Z Moniko sva se odločila za šestdnevno odpravo po trasi Machame-Mweka. Odvečno opremo in preostalo kolo sva pustila v pisarni agencije, ki nama je organizirala vzpon z vodičem, pomočnikom in tremi nosači. 

Prvi štirje dnevi so bili pravi užitek, saj nas je lep visokogorski trek vodil kar skozi pet podnebnih pasov. Hoditi smo pričeli v deževnem pragozdu, kjer so po drevesih skakale in vreščale opice, ampak kmalu smo se dvignili v alpski svet in naprej. 

Sam vrh gore leži v šestem, arktičnem podnebnem pasu.

Peti dan je bil v vseh pogledih najbolj naporen: malo po polnoči smo v mesečini zapustili bazni tabor na 4500 metrih in se v hudem mrazu in vedno redkejšem zraku prebijali proti cilju. Vrh smo po dobrih šestih urah dosegli tik pred sončnim vzhodom.
Božanski razgled, začinjen z občutkom zmagoslavja, je več kot odtehtal trdobit dolgega potovanja.
 Fedr
(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 25 Človekojedci

Kolesarjenja čez park sem se veselil, dokler nisem izvedel za zgodbo o človekojedcih iz Tsava, ovekovečenih v filmu Prikazen in zver. Gre za vrsto posebej krvoločnih levov, ki so med gradnjo železnice pojedli kar 140 delavcev.

V parku sem srečal prvega kolesarskega kolega v vzhodni Afriki: proti meni je prikolesaril kot trlica suhi Japonec. Na kolesu je sedel čudno sključen in med kratkim pogovorom mi je potožil, da trpi od bolečine v hrbtu, saj mu je kolo, katero je rabljeno kupil v Nairobiju, premajhno.

Kolesariti je sicer pričel že v Istanbulu, a se mu je v Sudanu zlomil okvir kolesa. Ko mu ga lokalni mojstri niso mogli zavariti, ga je v navalu besa zagnal v reko Nil. V patriotskem duhu sem mu takoj svetoval, naj si naslednjič izbere kolo znamke Cult, zanesljive slovenske izdelave.

 21. teden

Po dobrih petih mesecih kolesarjenja po Afriki je napočil čas za vzpon na najvišjo točko črne celine, vrh Uhuru na gori Kilimandžaro, ki je z 5895 metri najvišji osamelec na svetu.

Fedr  (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 24 Mombasa

Nevenka in Roman s skoraj dve leti staro hčerko Ano živita v vili s prekrasnim vrtom v neposredni bližini peščene plaže. Kompleks šestih hiš je ograjen in varovan 24 ur, vendar se je tat ponoči vseeno uspel splaziti čez zid in kljub lajanju mladega psa Zigija odnesti kolo. 

Za vrnjenega ameriškega Scotta sva razpisala nagrado stotih ameriških dolarjev, torej dobro lokalno mesečno plačo. Novica se je hitro razširila po majhnem kraju, vendar kolesa ni bilo nazaj. Po nekaj dneh iskanja sem sam odrinil naprej proti Mombasi, srednjeveškemu otoškemu mestu, ki so ga med svojo kolonizacijo postavili Portugalci.

20. teden

Kolesarski del moje pustolovščine je za mano, sedaj me čaka le še vzpon na najvišji vrh Afrike. Do vznožja Kilimandžara sem prispel preko sušne in prašne notranjosti Kenije. Prečkal sem narodni park Tsavo, ki s svojo rdečkasto, od sonca ožgano pokrajino ponuja stereotipno podobo Afrike. Kolesarju ponuja še poseben izziv zaradi slabe ceste, pomanjkanja vode in napadov sončarice.

Fedr (se nadaljuje)