Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.
Že
zgodaj zjutraj, ko sva prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta
čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh.
Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila
s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka
proti vlaku in še bolj divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo
ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Janin (se nadaljuje)
