Za vsak slučaj sem šel pogledat še k zadnjem od avtobusov, na katerih je pisalo "Tanga - Dar". Juhej: odpeljal bo že ob 13.30, pa še dvajset šilingov je cenejši od ostalih! Pa bom le že danes v Daru!
Cesta ni bila slaba in kmalu po tretji uri smo bili že na meji. Najprej smo raztovorili vso prtljago in potem v nedogled čakali: pri enem okencu, da nam pregledajo potne liste, pri drugem pultu, da pregledajo prtljago in pri tretji pisarni, da nas napišejo na nekakšen seznam. Potem smo še dobro uro čakali na nevemkaj in se končno odpeljali do Tanzanijskega dela meje. Tam se je vse ponovilo v razširjenem in podaljšanem obsegu. Ko sem končno prišel na vrsto, je bila že tema.
Kmalu se je zataknilo, ker nisem imel vizuma. Najprej jih nisem mogel prepričati, da so mi na njihovi ambasadi v Nairobiju zagotovili da vize ne potrebujem, ko pa sem razložil vse o prijateljstvu med našima deželama, o maršalu Titu in o naši neuvrščenosti, so se navsezadnje le strinjali z mano. Zanimivo, da zgodba o Titu in o neuvrščenosti še vedno vžge, čeprav oba že zdavnaj nista več aktualna.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)
