Z Moniko sva se odločila za šestdnevno odpravo po trasi
Machame-Mweka. Odvečno opremo in preostalo kolo sva pustila v pisarni agencije,
ki nama je organizirala vzpon z vodičem, pomočnikom in tremi nosači.
Prvi štirje
dnevi so bili pravi užitek, saj nas je lep visokogorski trek vodil kar skozi
pet podnebnih pasov. Hoditi smo pričeli v deževnem pragozdu, kjer so po
drevesih skakale in vreščale opice, ampak kmalu smo se dvignili v alpski svet
in naprej.
Sam vrh gore leži v šestem, arktičnem podnebnem pasu.
Peti dan je bil v vseh pogledih najbolj naporen: malo po
polnoči smo v mesečini zapustili bazni tabor na 4500 metrih in se v hudem mrazu
in vedno redkejšem zraku prebijali proti cilju. Vrh smo po dobrih šestih urah
dosegli tik pred sončnim vzhodom.Božanski razgled, začinjen z občutkom zmagoslavja, je več kot odtehtal trdobit dolgega potovanja.
(se nadaljuje)
