Vzkliki sredi peščenih sipin se mešajo z glasnim petjem, ko zvezde izginjajo v neskončnost obzorja. Znašli smo se v povsem drugem, nam neznam svetu. Pleme Turkana je tiste noči uprizorilo ples, ki ga ne bom pozabil. Sprašujem
se, so bili ti prizori res povsem resnični? Na eni strani puščava. na
drugi pa črno ljudsvo in njihovo mrmrajoče petje. To je bila Turkana.
Na zadnjem sedežu naše Toyote sem dobil družbo dveh lokalnih deklet, po videzu bi sklepal, da nista imeli kaj več kot dvajset let. In kako je s poroko in seksom v teh krajih, vprašam nekoliko bebasto morda.
- Oh sex, no problem! Marage no problem ... poroka ni problem, but children ... otroci majhen problem, mi brez zadrege odgovori.
In potem izvem, da je zanosila z bogatim belcem, Avstrijcem, lastnikom bližnjega lodgea (koče). Praktičen možakar: v Nairobiju ima ženo, ker pa večino časa preživi na Turkani si je omislil še ljubico.
Make my day happy! bi rekli Afričani.
Za konec Turkane
Teden dni prave Afrike, plemenskih območij Redile, Gambre, Pokot, Sumburu, Borana, Masai, Turkane in El Molo, neskončnih puščav, razritih cest, je bilo tisto čemur se reče tudi avantura. Po sedem ur vožnje dnevno in mi kompanjončki, umazani kot sami prašički. Toda nihče se ni pritoževal in všeč nam je bilo tako.
Matej Špenko
(se nadaljuje)
foto: Janin