Afrika s kolesom 20 Vlom v sobo

Do neuradne tanzanijske prestolnice (glavno mesto je sicer Dodoma), ki v prevodu pomeni pristan miru, Dar es Salaam, sva z Moniko prispela ravno na vikend, ko se je po mestu odvijala rally dirka za veliko nagrado Tanzanije. Ulice so bile obdane s stotinami navdušenih navijačev, ki so zaneseno navijali in pozdravljali vsakega tekmovalca.

Ko sva se po končani dirki vrnila v hostel, sva na hodniku srečala objokan nizozemski par, ki nama je hlipajoče in v en glas hitel nekaj razlagati. Najprej ju nisva nič razumela, nato pa sta se le toliko umirila, da sta med jokanjem uspela povedati, da so jima vlomili v sobo in jima pobrali ves denar, potna lista in kreditne kartice. Dekle je bilo še posebej iz sebe zaradi ukradene zbirke zgoščenk, čeprav so ji nepridipravi pustili predvajalnik.

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 19 Roko Odgriznil Krokodil

Po nekajdnevni vožnji skozi močvirno džunglo, katere dražljivo ozek pas naju je ločil od ogromnega jezera in nama zastiral pogled nanj, sva končno prispela do obale tropskega jezera Malavi, po katerem je poimenovana cela država. Večinoma sva taborila na divje, v mestecu Mzuzu pa sva šotor postavila na dvorišču krščanskega misijona, ki proti plačilu popotnikom nudi skromna prenočišča. Monika je pred straniščem s sandalom stopila na nekaj mehkega, nakar jo je po dolgem hodniku glasno cvileč ubrala ogromna podgana. Sam sem se nato raje poslužil žive meje in bližnjega koruznega polja.

Ob obali sva se do sitega najedla rib, ki so glavni vir prehrane in zaslužka večine priobalnega prebivalstva. Nekega večera nama je natakar dejal: »Pravijo mi enoroki Filimon,« in nama povedal, da mu je roko med ribarjenjem v ustju reke Rumphi odgriznil krokodil. Le bratu, ki je Filimona objel okoli pasu in ga s tem zadržal v drevaku, se ima zahvaliti, da ga krokodil ni celega potegnil v vodo, kjer mu ne bi bilo več rešitve.

Fedr  (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 

Afrika s kolesom 18 Šef zahteva podkupnino

15. teden

Na mejo z Malavijem sva z Moniko prišla brez vize, a s priporočilnim pismom njihovega konzulata v Lusaki, kjer niso imeli nalepk za vize. Mejni uradnik je najprej poklical velikega šefa, nato pa brez zadrege zahteval 20-dolarsko podkupnino, preden naju je z začasnim dovoljenjem, veljavnim za tri dni, spustil v državo.

Pred hudo afriško pripeko je zjutraj le nekaj ur časa za kolesarjenje po zmernih temperaturah, zato vstajava ob prvem svitu. Pri tem si pomagava z Garminovo GPS napravo, ki nama poleg točne lokacije, nadmorske višine in kopice ostalih koristnih podatkov pove tudi točen čas sončnega vzhoda in zahoda, tako da si lahko primerno nastaviva budilko.

V prestolnici Lilongwe sva zapravila cel dan na uradu za tujce, kjer so nama izdali in zaračunali trimesečno vizo, jo nato takoj preklicali, ker je nisva izkoristila za vstop, ampak sva že v Malaviju, ter nama nato izdali enomesečno dovoljenje za obisk, ki nič ne stane. Ob logiki in poteku celotnega postopka se človek lahko le nasmeje.

Fedr   (se nadaljuje)

Afrika s kolesom 17 Great East Road

 14. teden

Z Moniko sva se proti Malaviju odpravila po 600-kilometrski Great East Road (Velika vzhodna cesta), ki vodi preko zelo zanimive, a neverjetno hribovite pokrajine. Ob cesti je bilo le nekaj večjih vasi z majhnimi trgovinicami, kjer sva nabavljala hrano, ostale naselbine pa so sestavljale izključno slamnate kolibe, v katerih prebivajo izredno prijazni domačini, ki ponavadi govorijo dobro angleško. Večkrat so nama ponudili prostor, kjer sva lahko vedrila, saj je v teh krajih sedaj deževna doba.

Šotor sva ponavadi postavila v džungli ob cesti in nekega jutra, ko sva ob zori po goščavi lezla nazaj proti cesti, mi je na spolzkih tleh spodrsnilo in težko otovorjeno kolo mi je ušlo izpod nadzora in padlo, krmilo pa je ob okvir stisnilo torbico s testnim digitalnim fotoaparatom Olympus. Zgrožen sem ugotovil, da se je razbil displej, vendar je močno ohišje iz magnezijeve zlitine aparat, vključno s premičnim ekranom, dovolj zavarovalo, da je ostal drugače nepoškodovan in mi še vedno zvesto služi.

Pred odhodom iz Zambije sva obiskala narodni park South Luangwa, kjer sva na poldnevnem safariju videla kopico živali, vključno s skrivnostnim leopardom.

Fedr

(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 16 Krokodilji park

13. teden

Pred odhodom iz Livingstona sva si z Moniko ogledala krokodilji park, kjer imajo na ogled 60 krokodilov najrazličnejših velikosti. Žal sva zamudila čas hranjenja, vendar nama je uslužna vodička s kovinsko palico zbudila največjega krokodila in kar kri mi je zledenela v žilah, ko je glasno zarjovel, saj nisem vedel, da se ti plazilci sploh oglašajo. Skoraj bolj zanimiva od samih krokodilov je bila obsežna zbirka afriških kač, ki sva si jo ogledala na koncu, med njimi tudi črno mambo in nekaj kober.

V zambijski prestolnici sva šotor postavila na dvorišču edinega mladinskega hotela, imenovanega Cha-cha-cha, ki je ime po plesu dobil le posredno, saj je Ča-ča-ča obdobje boja za neodvisnost, ki si jo je Zambija priborila leta 1964.

Na konzulatu Republike Malavi nama je prijazna uslužbenka razložila, da je Malavi pred kratkim pričel izdajati vize v obliki nalepke za v potni list, katerih pa še niso prejeli, tako da nama je natipkala priporočilno pismo mejnemu uradu, naj nama izjemoma izdajo vizo na meji.

Fedr (se nadaljuje) 

Afrika s kolesom 15 Rafting na reki Zambezi

 12. teden
Po več kot tednu dni čakanja na vizo za Zimbabve sem obupal in iz Johannesburga poletel v Livingstone, mestece ob Viktorijinih slapovih v Zambiji. Razlog za naglico je bil zmenek z Moniko, ki se mi je v Zambiji pridružila za preostanek potovanja do Kilimanjara. Načrtovano snidenje ni potekalo najbolj gladko, saj je imelo njeno letalo iz Londona kar 16 ur zamude.

V Livingstonu sva si ogledala Viktorijine slapove, ki pa v tem letnem času zaradi malo vode niso najbolj mogočni. Druga zgodba je bil celodnevni rafting na reki Zambezi, saj je za to sedaj najboljša sezona in divjali smo čez vseh 23 brzic vseh stopenj od 5 do 1, razen čez brzico 6. stopnje z zloglasnim imenom Commercial Suicide, čez katero so vodiči sami prepeljali čolne, mi pa smo jih obšli po kamniti obali, ironično po ozemlju Zimbabveja.
Med vožnjo smo se štirikrat prevrnili in najhujša izkušnja je bila prav prva brzica (5.stopnje), tik pod Viktorijinimi slapovi, kjer smo se neuigrana mednarodna ekipa prevrnili in v divji vodi porazgubili.
Fedr
(se nadaljuje)

Afrika s kolesom 14 Nazaj na konzulat

Spet sem sedel na vlak in se zapeljal do prestolnice Pretorije. Za 500 kilometrov poti vlak potrebuje kar 13 ur, tako da sem prispel ob štirih zjutraj. Na postaji sem počakal dobro uro, da se je zdanilo, nato pa odkolesaril do mladinskega hotela, kjer sem na vrtu postavil šotor. Odpravil sem se na konzulat, kjer so mi hitro povedali, da vize izdajajo le na konzulatu v Johannesburgu. Ker je bil petek, mi ni preostalo drugega, kot da vikend preživim ob bazenu.

Dan za menoj je v mladinski hotel prikolesaril Američan Scott, ki počasi zaključuje svoje triletno kolesarjenje po svetu. V kratkem naj bi se mu na števcu obrnilo 40.000 kilometrov, nazaj domov pa bo poletel iz Cape Towna. Kot sorodni duši sem mu z veseljem pokazal svojo knjigo Kilometri Sredozemlja, katero nosim s seboj namesto albuma s fotografijami, ki mi ponavadi služi za prebijanje ledu pri navezovanju stikov z domačini.

Besedilo v slovenščini mu je seveda bilo španska vas, ampak potem ko si je temeljito ogledal skoraj 300 fotografij, se je globoko zamislil in šele čez nekaj minut spet spregovoril: »Ko gledam tvojo knjigo, sem seveda nevoščljiv, obenem pa si zdaj želim, da bi svoje potovanje zastavil nekoliko počasneje, da bi prevozil manj kilometrov in si ogledal več stvari. V povprečju sem letno naredil skoraj enkrat več kilometrov od tvojih 8182, bil sem na vseh celinah sveta, ampak večinoma mi je v spominu ostala le cesta, neskončna cesta.«

Fedr

(se nadaljuje)