Zelo Pomembni Belci 22

 "Zakaj vendar niste prijavili, treba je prijaviti ves denar..."

"...ja pa nisem vedel, da boste tako natančni; pri Tangi na meji ni bilo elektrike, niso nam povedali..."

"...to je prekršek, zasegli bomo vse, kar ni prijavljeno..."

"...tega pa vendar ne morete, saj sem vendar reven študent, ki je dolga leta varčeval za to potovanje..."

"...ali niste že malo stari za študenta..."

"...no ja, že dolgo študiram tretjo stopnjo..."

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 21

 Največje dolarske bankovce sem nosil v notranjem žepu v hlačah, vso ostalo solato pa v torbi: evre in dolarje v majhnih bankovcih, 2400 tanzanijskih šilingov, nekaj slovenskih bankovcev in kup starih jugoslovanskih "jurjev", ki jih s seboj nosim za darila, podkupnine in numizmatične izmenjave.

Nekaj denarja sem hotel na brzino skriti, pa sta mi natančno gledala pod prste in kmalu odkrila vse do zadnjega bankovca. Vse sta razpostavila naokrog dokler niso bili vsi sedeži polni mojega denarja. Vsota se seveda niti približno ni ujemala s tisto, ki sem jo prijavil ob vstopu v državo pri Tangi.

In potem smo se šli:

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Neprijavljeni denar

 Vstopila sta dva carinika - moški in ženska. Postalo mi je vroče. Ja kaj pa že delata tukaj? Saj se še odpeljali nismo!

Bil sem edini preostali belec na vlaku in, kot se je kasneje izkazalo, edini potnik, ki je nameraval prekoračiti mejo. Zakaj bi se vendar vozila do meje, če me lahko preverita že tukaj. Bila sta zelo vljudna, počasna in temeljita. Če si edina stranka, se zate pač potrudijo. Začela se je nočna môra.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 19

 Velika večina potnikov je v Mbeyi izstopila. Po zanimivem pogovoru z Indijcem, ki dela v vagonu -restavraciji (čeprav je bil tudi sam popolnoma črn, je zelo zviška govoril o črncih) sem se vrnil v svoj kupé.

Do meje se bomo verjetno vozili še nekaj ur, a vseeno bo dobro, če počasi že zdaj pripravim devizno deklaracijo in skrijem neprijavljene devize ter tanzanijske šilinge, ki sem jih bil zamenjal na črno. Po bančnem tečaju jih je bilo še za več kot 60 dolarjev, jaz pa sem jih uradno s ponaredkom vred zamenjal samo petinpetdeset.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 18

 Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Naslednji dan dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo. Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. 

 Tudi sam sem nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil. Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj zanimivejšega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 17

 Vsakokrat so tako mladi in stari v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. 

Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred objektiv.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 16 Prihod vlaka je dogodek tedna

 Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)