Ken

 

Ken

 

Ken

 

Ken

 

Zambija : Tito in Kaunda

 V zadnjem mesecu dni sem se naučil, da se je v Afriki vedno najbolje obrniti na najvišjo razpoložljivo oblast, do česar imaš kot tujec (belec?) vso pravico. Zato sem zraven postaje zavil v pisarno, kjer je pisalo "Police". 

S simpatičnim policajem sva se pomenila o velikem prijateljstvu med najinima državama in o številnih obiskih, ki sta si jih izmenjala naša pokojna predsednika, soustvarjalca neuvrščenosti,  Tito in Kaunda.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zambija : Lusaka

 Vlak proti Lusaki je krepko zamujal. Ko smo se končno odpeljali, sem ugotovil, da tudi bistveno bolj poskakuje po tirih, kot kitajska Tazara.

Prispeli smo, ko se je že mračilo. Po treh dneh obupnega cinganja po neskončno počasnih afriških vlakih moje razpoloženje ni bilo ravno na vrhuncu in na vsiljive pozdrave domačinov na peronu v glavnem mestu Zambije sem odgovarjal manj navdušeno kot ponavadi. Moja edina želja je bila kolikor toliko solidna postelja.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zambija Kaj pa tamle pišeš?

 Kmalu sem bil nazaj na postaji. Hotel sem sedeti na razpadlem fotelju v čakalnici, pa mi je paznik pojasnil, da je rezerviran za potnike drugega in prvega razreda. Usedel sem se torej na kamen pod drevesom, slabih dvesto metrov od perona, izvlekel zvezek, in upal, da bom nekaj časa imel mir.

"Kaj pa tamle pišeš?" je po uvodni vljudnostni frazi vprašal postajenačelnik, ki jo je primahal do mene. Pokazal sem mu svoj dnevnik in mu na njegovo zahtevo prevedel nekaj odlomkov. Sumničav izraz mu ni izginil z obraza, a vseeno se je zahvalil in odšel. Menda so ga name opozorili zaskrbljeni domačini. Poleg pisanja je bilo sumljivo tudi to, da sem napravil nekaj posnetkov okrog postaje.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)