Z motorjem ob Sredozemskem morju 12

Igor Brezovar

V Luxorju sva cele tri dni uživala, fotografirala, se sprehajala med čudovitimi templji, med sfingami, grobnicami, stolpi in raznimi spomeniki. Čeprav sem si vedno govoril, da me Egipt nič posebno ne privlači, so bile sedaj tu stvari, ki so me izredno prevzele, katere sem občudoval, si jih ogledoval z velikim zanimanjem, kupoval knjige, prebiral prospekte in oblezel vse, kar se je dalo. To je res čudovito mesto, sicer z eno napako, ki me je motila: na tisoče turistov iz vsega sveta, ki se zbirajo tu, v tej turistični meki, k temu primerne so tudi cene in vse mogoči trgovci. Ljudje niso ljubeznivi, njihov cilj je le, da iz turistov izvlečejo čim več denarja.

In sploh bi lahko o trgovcih in cenah napisal celo reportažo. Bil sem utrujen od večnega pregovarjanja. V hotelih, ob hrani, vodi, fotografiranju o vrstnem redu, na cestah o milu v supermarketu, o cestnini, kjer je običajno ni, a jaz sem prav prvi, ki mora plačati in tako naprej o vsem mogočem. Pregovarjali se nismo le pri vstopninah in črpalkah. Resnično je to utrujajoče in pobere veliko energije in časa. Dogovorjena cena za dva obroka, za katero mi pred jedjo potrdi 3X, velja potem, ko hrano pojeva cena le za en obrok hrane. Pustil sem le dogovorjeno ceno, ga poslal nekam…. in odšel. A on mi pri tem zakliče:” Welcome to Egypt!”.

Ali naslednji primer: vprašal sem na začetku, koliko bo to stalo. Natakar mi reče:” ni problema, vi mirno sedite, pojejte, nato boste plačali.” No, in potem nama je zaračunal toliko, da bi lahko za ta denar, nekje drugje jedla cel teden. Ali v supermarketu, kjer mi je hotel za milo zaračunati še enkrat toliko, kot je sicer. Ko sem ga opozoril, da je cena na artiklu za polovico manjša, je le zaračunal dejansko ceno. Tako je bilo na vsakem koraku, dan za dnem. Velikokrat sem jih presenetil, ker sem se pogajal za ceno, zato so me spraševali ali sem Nemec. Niso slutili, da imajo opravka z “balkancem”, ki ima že kar nekaj izkušenj iz arabskih dežel in da sploh ni tako neizkušen, kot sem morda deloval s fotoaparatom v spremstvu urejene Irene.

Kmalu sem pogrešal potovanje na motorju zvok ……… po pustinji, zato sva se odpravila na potovanje proti severu. Do Sueza, sva imela približno 1000 km čudovite pokrajine in do Rdečega morja še kakih 300 km. Policijski konvoj naju bo spremljal le še kakih 300 km. Vozili smo spet v koloni, ko mi je začela svetiti signalna lučka za bencin. Dohitel sem policiste, ki so mi podali vodo kar med vožnjo in jih vprašal, koliko še imamo do bencinske črpalke. Dejali so, da še 110 km, kar me je pomirilo, saj lahko z rezervo prevozim še 150 km. Imel še DEJ TU PREGLEJ, KAJ JE ZDAJ S TEM BENCINOM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!rezervno posodo s 45 l goriva in bil vesel, da sem na to mislil že v Pragi, ko sem dal dodatno opremiti motor.

Prišli smo do mesta, kjer se konvoj vedno ustavi, da bi se ljudje odpočili, napili najedli in načrpali gorivo. Toda na mojo žalost bencina niso imeli že štiri dni. Prigovarjali so mi naj si natočim kar nafto, češ, da je BMW dober motor. Goriva sem imel še za maximalno 50 km a do naslednjega mesta je bilo najmanj 80 – 90 km. Vozniki avtobusov so se mi smejali in mi govorili, da se cesta stalno zvišuje, nihče med njimi pa mi ni pozabil zaželeti dobrodošlico v Egyptu.
(se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 11

Body guard

Zvečer smo prispeli do mest Asyut. Končno sva naletela na angleško govorečega policaja. Dal nama je čaj in si z zanimanjem ogledoval moj BMW. Tudi sam je imel popolnoma nov avto BMW razred 3 in me povabil, da sedem vanj. Vprašal sem ga, koliko to stane. Dejal je da veliko, zelo veliko, 20.000 USD. Povprašal sem ga, ali policisti v Egiptu dobro zaslužijo. Rekel je da on, ki je šef, zasluži 250 UST na teden, ostali 80 – 100 USD. Z ozirom na njegova leta in malo plačo mi je bilo kmalu jasno od kje tak avto, ko me je ob odhodu zaupno vprašal ali imam kako darilo za njega, češ da je on šef, naj na to ne pozabim in da “Police no good money!”.

Ta policist nama je končno tudi pojasnil, čemu imava policijsko spremstvo. Mesto Asyut je leglo fundamentalistične organizacije. Zato se ne čudim, zakaj so me policaji nekajkrat povprašali ali res želiva prespati prav v Asyutu. Do naslednjega mesta je bilo kar precej kilometrov. Po treh urah so nama našli primeren cenovni hotel. Motor sem lahko parkiral kar v recepciji. Ko sva hotela oditi na večerni sprehod po mestu, so nama dali spremstvo. Nič ni pomagalo prerekanje, da ga pač ne potrebujeva. Povsod nama je sledil fant, ki je bil za tri glave manjši od mene. Ker smo s prerekanjem vzbudili pozornost ljudi na ulici, se je nabralo okoli naju še več ljudi. Tako, da se je naš mali body gard le s težavo prerival med njimi. Zasmilil se mi je, saj ga je že Alah prizadel s tako majhno postavo. sedaj pa je še izpostavljen posmehovanju. Povabil sem ga na Colo in mu rekel, da me nič ne moti in da je vse O.K.. “ I for you, mister, for you body gard.” Dejal je, da je v mestu nevarno za naju in zato naju mora čuvati. Ko smo se vračali, sva nasproti hotela odšla na šišu. Tu sem mu pojasnil, da naju bo videl iz recepcije, zato ga res ne potrebujeva. Razumel je in odšel.

Seznanila sva se s tipom, ki je zelo kritiziral Egipt. Pogovarjali smo se o različnih stvareh in v marsičem sem se z njim strinjal a le do trenutka, ko je k nama pristopil skrivnostni mož, ki je dotlej skrit za časopisom spremljal naš pogovor. Rekel je, da je jezen na nas ter trdo prijel najinega sogovornika. Hitro sva zaključila pogovor in se odpravila spat. Naslednje jutro so na naju pred hotelom že čakali trije policijski avti, polni policistov. Bili so ljubeznivi in spremljali so naju še dolgo proti jugu ob reki Nil.

Vedno bolj smo se približevali Luxorju in vedno več evropskih turistov smo srečevali v avtobusih. Pred Luxorjem smo že vozili v koloni, verjetno kakih 20 – 30 avtobusov in nekaj terenskih vozil. Sonce je že zdavnaj zašlo in velike vročine ni bilo več, ko smo prišli do turističnega Luxorja. Našla sva lep hotelski prostor z bazenom, kjer je bil tudi lep camp. Tu sem se tudi prvič na dolgi poti srečal s sorodnimi dušami. Bili so tam štirje Nemci na motorjih. Dva s staro Yamacho, ki sta že imela kar veliko poti za seboj in dva, ki sta potovala na motorju KTM. V spremstvu je bilo približno dvajset let staro vozilo Onimog, polno rezervnih delov in pnevmatik…, pod katerim je njegov lastnik preležal vse tri dni, ki sva jih tam preživela. “Pojdi na pivo” sem ga pozdravil prvi dan. “samo še tole malenkost pričvrstim, pa pridem!” a ni prišel. Po treh dneh sem se hotel od njega posloviti: “Midva odpotujeva čez uro, pridi na pivo!” “ Ja, ja wohl, še to malenkost dokončam in pridem.” Ni prišel!!
Igor Brezovar
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 4

Obljubljenih pet minut se že raztegne na uro, ko so lučke v daljavi še vedno enako oddaljene, ko naši koraki motijo domačine pri spancu in večernih pogovorih. Ožuljeni se usedemo na sredo asfaltirane ceste.
Medtem, ko sedimo in tuhtamo, kaj nam je storiti, nas spremlja monolog starca iz bližnje barake, ki se nam ne upa približati a po njegovem tonu sodeč se razburja nad nami.
»Kaj bi zdaj…ali gremo naprej ali nazaj…«

»Jaz bi se kar tu ulegel, vseeno mi je…kdo ve koliko časa je še do mesta,« ampak Janin ni navdušen nad predlogom in tako odšepamo naprej. Dve starki s težkimi vrečami na hrbtih nas že drugič prehitita in se nam na ves glas smejita.
Po dveh urah hoje prilezemo do ograje in table »Christian hostel«. Za ograjo razločimo stavbe z lučmi. Tu bi se dalo spati, če bi kdo odprl, a ne prikličemo nikogar, četudi se deremo in v železna vrata mečemo kamenje.

Tako gremo naprej do naslednje podobne ograje, ki ima visokega stražarja. Ta prikliče belo plavolaso postavo! Nemška prostovoljka!
Pove, da nima prostih postelj, in nas zategne s Toyoto do bližnjega lodga, ki ni daleč stran od avtobusne postaje.
Spijemo pijačo, Janin se spravi v toaleto. Ko gre nazaj proti sobi, pove, da takih ščurkov pa še ne. Ker sem že tik na tem, da moram wc obiskat tudi sama, si ne upam niti pogledati takihle živalic. Po petnajstminutnem opogumljanju sledim vonjavam in posvetim v kabino. Mali, ne preveč strašni večnožci, lezejo okoli luknje in skoraj že olajšano zavzdihnem, ko se kar odstrelim ven iz toalete, ker me presenetijo gigantski ščurki na stenah.
Spet se opogumljam nadaljnjih petnajst minut in opravim v parih sekundah.
Navsezgodaj zjutraj spet hitimo, a tokrat res do mesta Shashamane.

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 3

In da vmes le eno uro čakamo, ko guma le enkrat poči! Četudi zamenjajo napačno in jo potem še enkrat menjajo.
Nič hudega…le da se peljemo!
Spet se najde možakar, ki se želi stiskati k Janinu in steguje roke okoli njega. Sopotnik ga ne more odgnati, čeprav mu zabrusi par krepkih, in se mu prepusti v toplo zavetje njegovih rok. (tole je Petjina licentia poetica - v resnici se je samo z bokom tiščal k mani; res pa je da sem ga ves čas neuspešno odganjal/ janin)
Nog ne čutim več, tako zabite in zadelane so nekam med vreče. Moj nahrbtnik služi kot naslonjalo za mamo s smrkavcem. Do krepke teme vztrajamo v najbolj neverjetnih pozah. Domačini nas želijo podkrepiti s svojimi zelenimi naravnimi lističi imenovanimi qat (čet), ki jih previdno grizljava s Sinišo. Prav neokusna je ta zadeva, četudi nama zraven nudijo tudi sladkor.
Nekje ob devetih zvečer nas pustijo na križišču pred Yabelom. Super. Bližnji lodge zgleda prijazno in osvetljeno, a lastnik se ne da pregovoriti za sobe; baje so vse polne. Naslednja soba, pravi, je 5 minut stran. Pokaže nam smer, v kateri ni videti luči, le trdo temo.
Ne preostane drugega, kot da gremo teh pet minut peš. Drugega prevoznega sredstva ni, možnosti počitka za tri izmozgane popotnike pa tudi ne.
In gremo. Sandali so se mi zaradi tiščanja podplatov nekam med vreče raztegnili. Po desetih minutah hoje v temi, le v soju mesečine, ne pridemo do luči, nekje v daljavi pa lahko vidimo dve lučki, ki naj bi predstavljale nekakšno mesto, a v temi ne moremo oceniti razdalje. Počasi capljamo dalje, na levi in desni strani ceste so postavljene barake. Sem in tja nas kdo opazi in se dere za nami, nekje kurijo ogenj pred barakami, nekoga celo vprašamo, če ima kaj za prespat, pa ne razume naših želja. Tako hodimo dalje, ne da bi vedeli kam.
(se nadaljuje)