Spet sem sedel na vlak in se zapeljal do prestolnice
Pretorije. Za 500 kilometrov poti vlak potrebuje kar 13 ur, tako da sem prispel
ob štirih zjutraj. Na postaji sem počakal dobro uro, da se je zdanilo, nato pa
odkolesaril do mladinskega hotela, kjer sem na vrtu postavil šotor. Odpravil
sem se na konzulat, kjer so mi hitro povedali, da vize izdajajo le na konzulatu
v Johannesburgu. Ker je bil petek, mi ni preostalo drugega, kot da vikend
preživim ob bazenu.
Dan za menoj je v mladinski hotel prikolesaril Američan
Scott, ki počasi zaključuje svoje triletno kolesarjenje po svetu. V kratkem naj
bi se mu na števcu obrnilo 40.000 kilometrov, nazaj domov pa bo poletel iz Cape
Towna. Kot sorodni duši sem mu z veseljem pokazal svojo knjigo Kilometri
Sredozemlja, katero nosim s seboj namesto albuma s fotografijami, ki mi
ponavadi služi za prebijanje ledu pri navezovanju stikov z domačini.
Besedilo v slovenščini mu je seveda bilo španska vas, ampak
potem ko si je temeljito ogledal skoraj 300 fotografij, se je globoko zamislil
in šele čez nekaj minut spet spregovoril: »Ko gledam tvojo knjigo, sem seveda
nevoščljiv, obenem pa si zdaj želim, da bi svoje potovanje zastavil nekoliko počasneje,
da bi prevozil manj kilometrov in si ogledal več stvari. V povprečju sem letno
naredil skoraj enkrat več kilometrov od tvojih 8182, bil sem na vseh celinah
sveta, ampak večinoma mi je v spominu ostala le cesta, neskončna cesta.«
Fedr
(se nadaljuje)
