Kenija 1 Amboseli

Vstali smo že ob 6h in se takoj odpravili na pot. Zgodaj zjutraj je najboljši čas za opazovanje živali in zajtrk bomo pojedli, ko se vrnemo. Prtljago smo pustili kar v šotoru. 

Naš voznik je že ob zori dvignil streho na džipu, a bili smo še preveč zaspani da bi stali. Seveda pa smo si premislili takoj, ko smo zagledali prvega slona. Kilimandžaro se je ob zori kar lepo videl, a ga je kmalu zagrnila megla. Amboseli je eden od najbolj paradnih kenijskih narodnih parkov, znan po tem, da poleg velikega števila živali ponuja tudi veličasten pogled na najvišji afriški vrh.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 25 Pogumna Masajka

Mlada Masajka, ki je bila že prej najbolj pogumna, se je kmalu radovedno približala. Ko je na moje prigovarjanje še ona pogledala skozi objektiv, je bil led prebit in ženske so se pomirile. 

Tri mlajše so prišle bliže, ostale pa so sedele in nezaupljivo pogledovale proti meni. A ko sem naslednjega pol filma postrelil vanje, niso več protestirale. Moška se še vedno nista menila zame.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 24 Fotoaparat

Ker pa sem imel dovolj časa, sem ubral drugačno taktiko, saj sem poznal njihovo radovednost in željo po poziranju.

Otrokom, ki so sicer prodajali malice po postaji, zdaj pa so prišli občudovat belega človeka, sem začel razkazovati fotoaparat. Potem sem jih naučil gledati skozi okular. Ko so skozenj zagledali Masaje in ugotovili, kako deluje zoom, ni bilo konca navdušenju.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 23 Masajske ženske so manj ponosne

 Malo zaskrbljeno sem pogledal proti moškima, ki pa nista pokazala niti najmanjšega zanimanja za nas. Na dan sem privlekel fotoaparat in spet pogledal proti moškima. Pravijo, da sovražijo fotografiranje in da s svojimi kopji na deset metrov nikoli ne zgrešijo. Nič.

Hitro sem ugotovil, da masajski ponos in vzvišenost veljata samo za moške, ženske pa se obnašajo podobno kot ostale Afričanke. Ko so zagledale moj fotoaparat, so najprej začele kričati in se skrivati, potem pa zahtevati denar.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 22 Masajka

 Ženske so večinoma sedele v krogu, se živahno pogovarjale in pogledovale proti meni. Najmlajša in najbolj podjetna med njimi je stala z otrokom v naročju in me gledala naravnost v oči. Ko sem ji spodbudno pomigal z obrvmi in jo pozdravil, ni bilo smehu in vzklikom ne konca ne kraja. 

Kolikor sem lahko sklepal iz tona njihovega govorjenja, so ostale, ki so bile prej precej sovražno nastrojene proti meni, zdaj začele mlajšo zafrkavati in ji dajati zanimive predloge. Čeprav ji je bilo nerodno, jo je to očitno zabavalo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 22 Masaji

 
Del postaje je bil zaščiten z nadstreškom in pod njim je sedela večja skupina Masajev. Kakih deset žensk, dva moška in precej otrok. Moje razpoloženje se je izboljšalo. Veliko sem že slišal o njih, videl pa nisem do tedaj še nobenega. Starejši moški je bil kratko ostrižen, njegovo kopje je bilo prislonjeno ob zid, mlajši pa je nosil masajsko bojevniško frizuro in je kopje držal v naročju. Pogovarjala sta se in se nista menila zame.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 21 Avtoštop se ni obnesel

 Na železniški postaji, nekaj kilometrov stran, sem izvedel, da tisti dan ne bo nobenega vlaka. 

Tudi avtoštop se ni najbolje obnesel. Dolgo sem ob cesti dvigal palec ne da bi se kdo zanimal zame, potem pa je začel padati še zoprn dež, ki se mu je videlo, da ne namerava zlepa odnehati. Vdal sem se v usodo in se s črnim oblakom nad glavo vrnil nazaj na postajo. V tem zanikrnem kraju nimam kaj početi, pa še cel dan sem izgubil!

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 20 Jutranji Avtobus

 Najbolj so me razveseljevali avtobusi ki so brez konca ogrevali motorje in otroci, ki so s piščalkami in zvonci neumorno opozarjali na tisto, kar so prodajali. Nekaj časa sem se še obračal in si prizadeval še malo zaspati, potem sem pa obupal. Ko se je čisto zdanilo, sem počasi začel pakirati.

Na postaji me je čakalo še eno presenečenje: jutranji avtobus proti Daru je odpeljal že ob petih, prvi naslednji pa odpelje šele ob sedmih zvečer! Toliko o mojem dnevnem potovanju!

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Bahar 121

 

Bahar 857

 

Bahar 844

 

Bahar 302

 

Afrika 19 Zračni hotel

 Moja soba je bila poceni - manj kot dolar - in zračna: do višine dveh metrov me je od glavne ceste ločevala valovita pločevina, od tod naprej pa žičnata mreža, ki me je sicer ščitila pred velikimi ptiči, nikakor pa ne pred komarji.

Ob štirih zjutraj sem, precej opikan in z motnim občutkom v glavi, ugotovil, da tudi pred hrupom nisem zaščiten.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 18 Tanga

 Prispeli smo sredi noči. Sklenil sem, da bom žrtvoval pol dneva in šel do jutra raje nekam spat. K sreči sem karto plačal samo do Tange in do Dar Es Salaama se bom odpeljal raje zjutraj, saj od pokrajine in vseh slikovitih vasi, skozi katere smo se vozili, ponoči nisem videl drugega, kot nekaj ognjev in okrog njih sedeče domačine.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 17 Okrogla Ženska

 Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska na vsem avtobusu.

Kadar so bili kupi zemlje na desni strani ceste in smo mi samo z desnim kolesom vozili po cesti, je še kar šlo, kadar pa smo bili nagnjeni v desno, je bil moj položaj nadvse labilen, saj je moja postavna soseda zasedala tudi tretjino mojega sedeža. Ker so naslonjala sedežev segala samo do sredine hrbta, mene pa je pri vsaki večji luknji vrglo s sedeža, s spanjem tudi to noč ni bilo kaj prida.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 16 Kupi Zemlje

Naša cesta bi bila ravno prav široka za en avtobus, če ne bi bila na razdalji nekaj deset kilometrov skoraj do polovice nasuta s kupi zemlje, s katerimi so verjetno nameravali izboljšati cesto, saj gre za eno glavnih afriških prometnih žil. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki in problem, saj so domačini zelo vitki.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 15 Kdor vozi naravnost, je pijan

 Tudi cesta je bila tipična: rdeča zemeljska cesta, na kateri so bile nekatere luknje tako velike, da bi v njih dobesedno lahko ležal človek, pa bi ga opazili šele tik preden bi zapeljali nanj. Take ceste pa so še vedno boljše, kot asfaltirane. Le-te so namreč enako luknjaste kot zemeljske, le da imajo te luknje še ostre robove, ki so smrt za gume, za vozila in za potnike. Res pa je vožnja je pri takem neprestanem zavijanju, zaviranju, pospeševanju in poskakovanju bistveno bolj pestra. Pravijo, da v Afriki pijanega voznika spoznaš po tem, da vozi hitro in naravnost.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 14 Pet Vštric

 Naš avtobus je bil tipično afriško vozilo: nekaj desetletij star, malo stekla, mnogo pločevine in nobenih nepotrebnih dodatkov kot so npr. luči, ventilacija ali obloga na stenah in sedežih. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki in problem, saj so domačini zelo vitki. Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska na vsem avtobusu.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 13 Manjvredni Avtobus

 Dohiteli so nas še ostali trije avtobusi ki so iz Mombase štartali štiri ure za nami. Iz nerazumljivega vzroka so njih pregledali bistveno hitreje kot nas in navsezadnje smo vsi skupaj čakali na odhod. Najbrž sem res na manj vrednem avtobusu. Razen dveh Francozov, ki sta prihajala iz Tanzanije in mi dala nekaj najnovejših informacij, sem bil ta dan edini muzungu (belec) na meji.

Ko smo se končno odpeljali, je bila že dve uri noč.

 Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 12 Črna Borza

 Ugotavljal sem, da sem verjetno na nekakšnem delavskem avtobusu. Večina mojih sopotnikov je carinikom namesto potnega lista kazala dovoljenja za delo - zmečkane in zamaščene liste papirja s pripeto sliko. Formularjev za mojo devizno deklaracijo je zmanjkalo, zato sem ob slabo brleči petrolejki na kos navadnega papirja napisal koliko denarja imam s seboj. Vedel sem, da v Tanzaniji živahno deluje črna borza, zato sem prijavil nekaj deset dolarjev manj, kot pa sem jih imel.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afrika 11 Tito in Neuvrščenost

 Kmalu se je zataknilo, ker nisem imel vizuma. Najprej jih nisem mogel prepričati, da so mi na njihovi ambasadi v Nairobiju zagotovili da vize ne potrebujem, ko pa sem razložil vse o prijateljstvu med našima deželama, o maršalu Titu in o naši neuvrščenosti, so se navsezadnje le strinjali z mano. 

Zanimivo, da zgodba o Titu in o neuvrščenosti še vedno vžge, čeprav oba že zdavnaj nista več aktualna.

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Afrika 10 Na meji

 Cesta ni bila slaba in kmalu po tretji uri smo bili že na meji. Najprej smo raztovorili vso prtljago in potem v nedogled čakali: pri enem okencu, da nam pregledajo potne liste, pri drugem pultu, da pregledajo prtljago in pri tretji pisarni, da nas napišejo na nekakšen seznam. 

Potem smo še dobro uro čakali na nevemkaj in se končno odpeljali do Tanzanijskega dela meje. Tam se je vse ponovilo v razširjenem in podaljšanem obsegu. Ko sem končno prišel na vrsto, je bila že tema.

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Afrika 9 Sovražim Nočne Vožnje

 Obupano sem ugotovil, da vsi avtobusi vozijo ponoči. Do Tange v Tanzaniji je 180 km, do glavnega mesta Dar es Salaama pa še dvakrat toliko. Pravijo, da bo avtobus, ki odpelje ob 17h, zgodaj zjutraj v Daru. Torej se bom celo noč cingal na avtobusu, pa še pokrajine ne bom videl. Sovražim nočne vožnje.

Za vsak slučaj sem šel pogledat še k zadnjem od avtobusov, na katerih je pisalo "Tanga - Dar". 

Juhej: odpeljal bo že ob 13.30, pa še dvajset šilingov je cenejši od ostalih! Pa bom le že danes v Daru!

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Afrika 8 Afriški Busi

 Britanci, ki so hoteli zatreti trgovino s sužnji, so na dvoru vzpostavili svoj konzulat. Kasneje so z Nemci dosegli sporazum o delitvi interesnih sfer, v katerem so sultanu dodelili 16 km dolg del kenijske obale pod britanskim protektoratom. Tako je ostalo do razglasitve neodvisnosti.

Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji. 

Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali. A to bi mi vzelo preveč časa.

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Afriška Meja 7 Britanci in Arabci

 Vse 18. stol. so se na vzhodni obali utrjevale omanske dinastije pod vodstvom klana Mazrui. Uradno so bile pod poveljstvom omanskega sultana, ki pa je bilo le formalno dokler prestola ni zasedel Said bin Sultan (Seyyid Said). Leta 1822 je poslal armado, da bi si podvrgel avtonomiste.

Mazrui so na pomoč poklicali Britanijo, ki je nato razglasila protektorat nad Mombaso. Čez tri leta pa so Britanci preklicali dogovor in Said je spet prevzel oblast, preselil svoj dvor na Zanzibar in zasadil prve plantaže nageljnovih žbic.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 6 Portugalci Odidejo.

 Pod poveljstvom Vasca da Gama so Portugalci leta 1498 po več poskusih končno obpluli Rt Dobre Nade, odločeni, da bodo Arabcem odvzeli monopol nad trgovanjem v vzhodni Afriki.

Do l.1528 so izropali ali okupirali že večino svahilskih trgovskih mest.

Sledili sta dve stoletji trde kolonialne vladavine, vendar je portugalski prijem kmalu začel popuščati. Njihova finančna sredstva niso zadoščala da bi obvladovali svetovni imperij, saj so morali svoje postojanke oskrbovati iz Goe v Indiji. Do 1720 so Portugalci za vedno zapustili kenijsko obalo in jo spet prepustili Arabcem.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 5 Islamski Vpliv

 Zgodovina vzhodne afriške obale je zelo pisana. Že od 8. stoletja dalje so jo začeli obiskovati muslimanski trgovci z Arabskega polotoka ter Širazi iz Perzije in mnogi so se začeli tudi naseljevati.

Ta trgovina se je kmalu razširila do Indije in še dalje. Ob afriški obali od Somalije do Mozambika je zrasla veriga bogatih mest z močnim islamskim vplivom. Kljub rivalstvu med mesti pa do prihoda Evropejcev med njimi ni bilo resnih spopadov.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 4: Indijci in Arabci

 V prvem jutranjem svitu sem s postaje zavil na čaj z mlekom. Restavracija je bila zelo preprosta: nekaj kolov prekritih z valovito pločevino in nekaj razmajanih miz. Čeprav je bilo še zelo zgodaj, je bilo že precej soparno.

Na daljšem sprehodu sem ugotavljal, da je v mestu veliko Azijcev - Indijcev in Arabcev - še posebej med trgovci v majhnih prodajalnah ob cesti.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 3: Vlak do Mombase

Proga je tekla čez nacionalni park Tsavo. Preden se je znočilo sem naštel petnajst žiraf, nekaj bivolov ter veliko število različnih gazel in nojev. Okrog sedmih so začeli zvoniti k večerji. Ugotovil sem, da je na vlaku še nekaj belcev in se pri večerji pridružil Američanki in kanadskemu paru.

Moj kupe je bil zaklenjen in komaj sem našel sprevodnika, ki me je spustil noter. Bilo je vroče in ponoči sem imel občutek, da zmanjkuje zraka. Sprevodnik nas je začel buditi že kmalu po peti uri.

Bilo je vroče. Nairobi s svojimi 1675 metri leži više od naše Velike planine, zato je njegova klima precej prijetnejša od klime v Mombasi, ki leži ob Indijskem oceanu.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 2: Budilke

 Pred spanjem sem obupano opazoval, kako si polovica mojih sosedov v sobi naravnava budilke, ker se zjutraj nekam odpravljajo. Spet mi bodo odžrli jutranje spanje. Dolgo nisem zaspal. Komarjev je bilo več kot ponavadi, po hrbtu in vratu pa me je ves čas nekaj žrlo. Bolhe ali umazana posteljnina?

Vlak je odpeljal ob petih popoldne. Prijetno me je presenetil red na kenijskih železnicah. Na zunanji steni vsakega vagona je visel spisek vseh potnikov in številke naših sedežev. Sprehodil sem se torej ob vagonih, poiskal svoje ime in se pridružil trem domačinom v kupeju.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriška Meja 1: Matatu

Postaja matatujev

 Matatu, s katerim sem se zvečer iz mesta peljal domov, je bil še malo bolj poln kot ponavadi. Bil sem stlačen med možaka in precej obilno žensko, med našimi nogami pa so stali še trije majhni otroci, od katerih sem enega vzel v naročje, ker bi mi desna noga sicer odmrla.

Ko sem si v skupinski spalnici ravnal ude od sedenja v matatuju, sem razočarano ugotovil, da je od včerajšnje družbe ostala samo še Angležinja Allison, ki se odpravlja na enega od kenijskih safarijev, Nizozemec Franz, ki bo svoj motor za nekaj časa pustil tu in s prijateljem poskušal priti v južno Somalijo in Irec John, ki je že dobro leto na poti s svojim biciklom in bo počakal na rezervne dele, ki mu jih bodo poslali od doma. Skrajni čas da se tudi jaz že končno nekam premaknem. Moj vlak proti Mombasi odpelje jutri popoldne.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriški triki: 3 Nairobi Hilton

 "Zdravo bwana, change money?" je domačin vprašal mojega znanca in mu ponudil presenetljivo ugoden tečaj. Znanec sploh ni vedel, da v Keniji obstaja črna borza. Previden kot je, mu denarja ni hotel izročiti drugače kot iz rok v roke. 

"Potem morava pa k mojemu šefu, saj toliko denarja nimam pri sebi." 

Šef je stanoval v dvanajstem nadstropju hotela Hilton - enega najlepših v Afriki. Znanec je vztrajal, da gresta skupaj do lastnika - previdnosti pač ni nikoli preveč. Šele pred sobo je denar izročil domačinu in počakal zunaj, saj je šef hudo imeniten gospod in se ne kaže kar komur koli. Pred vrati je počakal pet dogovorjenih minut, pa še deset dodatnih, potem pa le potrkal in vstopil. Soba je imela še en izhod, v hotelu pa nihče o ničemer ni vedel ničesar. Popoldne je vse ponudnike na cesti, ki so mu predlagali črno menjavo denarja, glasno pošiljal v vražjo mater.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriški triki: Denarnica s sliko 2

 Na policijo je seveda nima smisla nositi, saj so kenijski policisti vsi pokvarjeni, dokumentov pa ni v denarnici. Samo nekakšna slika, s katero pa ne bo mogoče najti lastnika.

Čez pol minute se pojavi lastnik denarnice - prav tisti s slike: "Slišim, da si našel mojo denarnico." 

Turistu seveda ne preostane drugega, kot da manjkajoči denar odšteje iz svojega žepa, saj je lastnik za glavo večji ali pa grozi s policijo. Mladeniča pa seveda ni nikjer več. 

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Afriški triki: Denarnica s sliko 1

 "Hej bwana, denarnico si izgubil!" pokliče mlad domačin, se skloni in pomoli denarnico nič hudega slutečemu turistu, ki se sprehaja po ulici v centru Nairobija.

"Ne, ta pa ni moja," odvrne le-ta in jo odpre. Štiristo šilingov. Kar lepa vsota, le kaj naj zdaj z njo. Mladenič predlaga, da vsoto razdelita, saj sta jo skupaj našla, denarnico pa lahko obdrži turist.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Premoženje v Desnici

 Belec je človek s kopico denarja. Glede na to da so bili belci dolga leta kolonialni gospodarji in da še vedno izkoriščajo revne Afričane, bi bilo pravzaprav greh, če jih ne bi spravili vsaj ob nekaj tega denarja.

V Nairobiju se zelo pogosto zgodi da koga oropajo kar sredi belega dne. Slišal sem za več primerov, ko so koga sredi mesta slekli do golega in se je v hotel vrnil kar s svojim “premoženjem” v desnici.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Črna menjava 3 Azijski Trgovci

 
V mnogih državah z mehko valuto je menjava nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Treba se je zanašati na svoje psihološke sposobnosti.

V Afriki je najbolj preprosto če greš denar zamenjat k azijskim trgovcem - Indijcem, Pakistancem in Arabcem, ki bodo tvoj denar skoraj gotovo z veseljem zamenjali, saj potrebujejo devize. Lahko si tudi prepričan, da ti bodo dali pošten tečaj in da ne delajo za policijo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Črna menjava 3 Triki in Zvijače

 
Medtem ko ti šteješ, “prestrašeno” gleda naokrog in ko mu že hočeš dati svoje devize, zavpije: "Pazi, policija!", vzame tvoj snop denarja in si ga vtakne v žep. Ko "nevarnost" mine, izvleče “isti” snop, ti ga vrne in vzame tvoje devize. Pod vtisom nevarnosti turist hitro spravi denar in ga prešteje šele na varnem. Precej razočaran bo, ko bo ugotovil, da je snop denarja sicer enako debel kot prej, bankovci po pet tisoč pa so se med tem "spremenili" v bankovce po dvajset ali petdeset.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Črna menjava Triki in Zvijače 2

 V državah z visoko inflacijo so največji bankovci malo vredni, zato jih menjavajo "na kilograme". Pogosto imajo bankovce združene v snopiče po deset (devet ravnih v enem zapognjenem). V takih snopičih pogosto manjkata dva ali trije bankovci. Ali pa takale zvijača: menjalec, ki si mu povedal, koliko nameravaš zamenjati, ti odšteje kupček lokalnega denarja in ti ga da v roko: "Preštej!" 

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Črna menjava Triki in Zvijače 1

 Ko sem bil končno spet na cesti, sem si pošteno oddahnil. Odslej v banki ne menjavam več. Kadar denar menjaš na črno, pa je treba biti pazljiv. "Menjalci" na ulici pogosto čakajo, da boš potegnil polno denarnico na svetlo in začel lahkotno naštevati bankovce. Še preden se boš zavedel, ti jo bodo izpulili in ogledal si boš lahko samo še njihov hrbet.

Tudi drugih trikov se poslužujejo. Včasih bodo menjalci na glas šteli hitreje kot pa naštevali bankovce. V takem primeru bo izguba le eden ali dva bankovca, zvijača pa bo uspela le, če bo menjalec spreten, turist pa ne preveč pozoren.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Po Afriki 25 Parkinsonov zakon v Afriki

 Vendar sem v banki ponovno preživel kot pol ure. Prekleti Afričani! Ali je mogoče, da človek za menjavo dvajsetih dolarjev porabi toliko časa? Za to velepomembno finančno transakcijo so trije uradniki ves čas krepko dirjali od ene pisalne mize do druge in popisali kup papirja. Pa se pri nas pritožujemo nad birokracijo! 

Kot kaže, so Angleži v času imperializma v vzhodni Afriki uvedli podobno administracijo kot v Indiji in v drugih svojih kolonijah. Še vedno je niso odpravili, čeprav so beli gospodarji že zdavnaj odšli. preprečevanje korupcije? Zaposlovanje brezposelnih? Parkinsonov zakon birokracije? Verjetno vsakega malo. 

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Po Afriki 24 Proti Mombasi

 V deželi je danes okrog 70 plemenskih skupin. Čeprav se razlike med njimi počasi brišejo, je plemenska zavest še zelo živa in tudi njihovi prepiri za zemljo trajajo še do danes.

Ko so mi na železniški postaji povedali, da gre prvi vlak proti Ugandi šele čez tri dni, sem se odločil, da imam Nairobija že dovolj in kupil karto za naslednji dan proti Mombasi. Najprej bom šel proti Tanzaniji, Zambiji in Zimbabveju, v Ugando pa bom šel nazaj grede, če mi bo ostalo še dovolj časa. Povedati sem moral svoje ime, pokazati potni list in zapisali so me na dva različna seznama.

Ko sem pred nekaj dnevi prvič menjal denar, je trajalo strašno dolgo. Tokrat grem menjat drugam. Ni vrag, da ne bi šlo danes hitreje.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)