Po Afriki 23 Tujcev Ne Pobijajo

 
Uslužbenec na ambasadi mi je izročil potni list z ugandskim vizumom in mi zagotovil, da je država popolnoma varna. Že res, da včasih koga ubijejo, ampak gre za medplemenska obračunavanja daleč od mest in prometnih poti, za turiste pa ni nobene nevarnosti. Tolažilno: podobno kot na severnem Irskem - med seboj se pobijajo, tujce pa pustijo pri miru. 

Pri okencu sem spet presenečeno ugotavljal, da se domačini med seboj pogosto pogovarjajo kar v angleščini. Najbrž so pripadniki različnih plemen. Že štiri tisočletja je Kenija stičišče mnogih migrantskih poti. Bantujska ljudstva (Gusii, Kikuyu, Akamba in Meru) so prišla iz zahodne Afrike, Nilotska (Masaji, Luo, Samburu in Turkana) pa iz doline Nila v južnem Sudanu.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Po Afriki 22 Spanje v skupinski spalnici

 Budilke, ki so čivkale druga za drugo in sosedje, ki so lomastili po sobi in pakirali, mi zjutraj niso dali spati. Odpravljajo se na kakšen safari, ali pa na zgodnji vlak. Spanje v skupinski spalnici je sicer imenitno za navezovanje stikov in izmenjavanje popotniških zgodb, ima pa tudi svoje temne strani.

Nekaj časa sem še poskušal zaspati, potem pa sem se odmajal v glavno hišo, kjer se je že začel zajtrk. Gospe Roche, ki je na plošči na štedilniku ravno žgala kose kruha, sem naročil, naj meni raje postreže neopečenega, ker toasta pač ne cenim preveč.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Po Afriki 20 Še en Študent

 Vsa situacija me je na nekaj spominjala, a kljub radovednosti se mi ni ljubilo ponoviti celega postopka, zato sem mu razložil, da greva sicer lahko na pijačo, da pa ne bom mogel ostati prav dolgo, saj sem namenjen na našo ambasado, ker imam hude težave z denarjem in da upam, da mi bodo tam pomagali s kakšnim posojilom.

Kljub črni polti se mu je videlo, da je zardel, ko se je mučil, da bi se izmotal iz zagate. Ni se mu več zdelo tako nujno da greva na pijačo in bal se je, da mi jemlje dragoceni čas. Mencajoče se je poslovil, potem pa tudi on v nekaj trenutkih izginil iz vidnega polja.

Po Afriki 20 Še en "Džambo"

 Med potjo do Ugandske ambasade me je ustavil Indijec s sluzastimi usti in se z zapeljivim glasom pozanimal, če hočem biti njegov prijatelj. Pri tem je z mokrimi očmi pogledoval proti mojim hlačam. V Afriki kljub vročini redko kdo nosi kratke hlače.
Najbrž moj glas ni bil pretirano vabljiv, ko sem ga krvavo pogledal in vprašal, kako to misli. "No ja, samo vprašal sem," se je opravičil in jo hitro odkuril.
Usedel sem se na zid ob cesti in ugotavljal, ali se mi med prsti na nogi dela žulj od Japonk. 
"Džambo bwana" je prisedel mladenič v že precej zrelih letih, se predstavil za študenta veterine in bil zelo počaščen, da me je srečal. Ko sem mu zagotovil, da me ne moti, me je povabil na pijačo.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Maasai

 

Maasai

 

Maasai

 

Maasai

 

Z nahrbtnikom po Afriki 19 Ubežnika v stiski

 Situacija mi je bila zdaj precej bolj jasna. Prav, se pa pojdimo! Vidita, jaz sem pa iz revne Jugoslavije, ki je pred nedavnim razpadla, vojna še vedno traja in Slovenija je v veliki nevarnosti. Zaradi nizkega standarda sem za pot v Afriko moral varčevati več let in imam komaj zadosti denarja; skratka: moja zgodba je ravno tako tragična kot njuna.

Njune zahteve so se spričo novih dejstev zmanjšale: pa naj jima plačam vsaj en essen (kosilo - edina nemška beseda, ki sta jo poznala bodoča nemška študenta). Ko sta slišala, da bo zaradi mojega nezavidljivega finančnega stanja tudi ta želja ostala neuslišana, se je obema nenadoma začelo hudo muditi. Še preden sem plačal svojo pijačo, na katero sta me povabila, ju že ni bilo več.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 18 Veterina Medicina

 Ali ni prej rekel, da študira medicino? Saj, veterina je živalska medicina. Ali se ni državljanska vojna v Ugandi že pred leti zaključila? Ja, oblasti sicer res trdijo tako, v resnici pa je država izredno nevarna, ravno danes je bilo šest ubitih, gverilci so povsod, vlaki ne vozijo, ladje na Viktorijinem jezeru so zelo nevarne in zelo mi odsvetujeta, da bi hodil tja. 

Onadva si ne upata več nazaj in ker sta brez denarja, mi bosta zelo hvaležna, če jima bom finančno pomagal pri njuni poti v Tanzanijo, saj sta med najbolj perspektivnimi ugandskimi študenti in - kot že rečeno - smo vendar stanovski kolegi.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 17 Ubežnika v stiski

 Ker niso imeli drugega, sem naročil kokakolo, on pa kozarec vode. Hm! Videti je bilo, da ga natakarica pozna, rekla pa ni nič, le malo grdo je gledala.

Od nekod se je vzel njegov prijatelj, precej starejši in ne prav inteligentnega obraza. Tudi on je bil zelo vljuden, njegova angleščina pa je bila precej slabša. Prenovljena izdaja njune zgodbe je bila takale: sta revna študenta veterine, ki sicer nista nikoli hodila v srednjo šolo, sta pa pobegnila pred državljansko vojno, ki divja v Ugandi in sta namenjena v Tanzanijo, v Dar Es Salaam, k anglikanskem škofu, ki bo uredil vse potrebno za njuno pot v Nemčijo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 16 Nož v Žepu

 Peljal me je precej daleč stran od prometne ulice. Sam mi sicer ni bil nevaren, vendar nikoli ne veš če naju za vogalom ne čakajo njegovi kolegi. Ne bi bilo prvič.

Ko sva zavila v hišo, kjer ni nič pisalo o kakšni restavraciji, sem potipal, če je moj nož še na svojem mestu. V prvem nadstropju se je res dalo dobiti pijačo, vendar gosta ni bilo nobenega.

Lahke pijače in pivo so v vzhodni Afriki državni monopol in v trgovinah je njihova cena skoraj enaka kot v najboljših hotelih. Vse ostale pijače so bistveno dražje.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 15 Študent medicine

 Mladenič je bil kar pretirano vljuden, kar je v Keniji redkost. Je študent medicine, ki bo kmalu šel študirat v Nemčijo. Ali mi jemlje čas? Ne? A da sem jaz tudi pred kratkim zaključil študij? Ja potem sva pa tako rekoč stanovska kolega. Dobrodošel v Afriki! Velika čast je zanj, da se lahko pogovarja z mano. Ali me lahko povabi na pijačo?

Sklenil sem, da je najbrž sin bogatih staršev, ki ni dostikrat v Nairobiju in zato ne vidi veliko belcev. No, nekaj časa si že lahko vzamem, morda bo pa kaj zanimivega povedal.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 14 Džambo Bwana

"Džambo bwana!" me je pozdravil mladenič, ki je na cesti prihitel za mano in me svetlo pogledal. 

"Džambo!" sem bil malo presenečen. 

Najbrž nekaj hoče od mene; v Afriki ljudje redkokdaj pozdravljajo brez posebnega vzroka. 

Bil je za glavo manjši od mene in verjetno še ne polnoleten. 

Pozdravljanje je v Afriki pravi obred, ki se ga je dobro naučiti, če hočeš imeti dobre odnose z domačini. Običajno pozdravljanje v svahiliju gre približno takole:

"Džambo bwana!" (zdravo gospod/ moški!) ali pa:

"Džambo muzungu!" (beli človek) 

"Džambo mama! Habari? (zdravo gospa/ženska, kako si?)   

"Mzuri! Habari bwana?" (hvala, dobro - pa ti?)

"Mzuri!" 

"Karibu!" (dobrodošel!)

"Asante sana." (hvala lepa.)

Svahili je mešanica vzhodnoafriških jezikov, arabščine in angleščine, ki ga v Tanzaniji, Keniji in delih sosednjih držav uvajajo kot drugi uradni jezik, saj je komunikacija v množici plemenskih jezikov drugače težko izvedljiva. "Habari?" je na primer popačeni "How are you?"

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Z nahrbtnikom po Afriki 13 Mau Mau

 Kolonialna oblast je v paniki razglasila posebne razmere, začela zganjati ljudi v "varovane vasi", obdane z bodečo žico in jarki, v katerih je veljala policijska ura. Do poraza upornikov Mau Mau leta 1960 je umrlo 13500 Afričanov - Mau Mau gverilcev, civilov in vojakov - in okrog 100 Evropejcev, od tega 32 naseljencev. 90.000 Kenijcev – predvsem Kikujev – je bilo pobitih, pohabljenih in mučenih; še 160.000 so jih zaprli v taborišča v nečloveških razmerah.

Upor pa je vseeno krepko pretresel naseljence. Ko so problem uredili na Londonski konferenci leta 1960, so mnogi naseljenci odšli v Rodezijo, Južno Afriko in Avstralijo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 12 Kolonialna Oblast

 Medtem se je več in več pripadnikov plemena Kikuyu priseljevalo v Nairobi, ali pa so jih na silo preseljevali z zemlje, kar jih seveda ni posebno razveseljevalo. Njihovega voditelja Harryja Thukuja so Britanci zaprli.

Po 2. sv. vojni se je okrepila KAU (Kenya African Union), politična organizacija nasprotna kolonialni oblasti. Njene zahteve so postajale vse bolj ostre, kolonialna oblast pa je bila vse manj pripravljena popuščati. Pripadniki plemen Kikuyu, Maasai in Luo so se začeli zbirati na sestankih, na katerih so svečano prisegali smrt Evropejcem in njihovim kolaboracionistom.

Začel se je upor Mau Mau. Upor proti belcem se je hitro izrodil v vsesplošni pokol, predvsem med posameznimi strankami, napade na farme in pobijanje živine.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Egipt

 

Egipt

 

Egipt

 

Egipt

 

Z nahrbtnikom po Afriki 11 Beli naseljenci

 
Oslabila jih je tudi lakota in bolezni. Zato so takrat Britanci laže sklenili sporazum s poveljnikom Masajev Olonano in zgradili železnico Mombasa-Uganda. Poveljstvo svoje kolonialne oblasti so prenesli v Nairobi.

Nadaljevanje zgodbe je podobno zgodovini kolonizacije ZDA. Beli naseljenci so se začeli seliti v plodna višavja severno od Nairobija in izsilili od oblasti, da so Masaje potisnili v dva rezervata. Leta 1911 so kljub pogodbi prevzeli tudi severni rezervat in Masaje preselili v južnega. Do leta 1920 je število naseljencev naraslo na 9000, do 1950 pa že na 80.000.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 10 Burna zgodovina

 
Zgodovina angleškega kolonializma v vzhodni Afriki niti ni tako dolga. Kenijska notranjost je zaradi bojevitosti masajskih vojščakov ostala nedotaknjena do 80-ih let devetnajstega stoletja. Vendar pa so evropski raziskovalci do tedaj prodrli že po vsej Afriki in osvojitev Kenije je bila samo še vprašanje časa.

Masaji so bili v tem obdobju zapleteni v državljansko vojno med dvema plemenskima frakcijama, Ilmaasai in Iloikop.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 9 Boljševiki

 
Gospa Roche je zelo zabavna ženska. Po rodu je Poljakinja, Janina Jurkowska. Kot mlado dekle so jo boljševiki skupaj s tisoči rojakov preselili v Sibirijo, kasneje pa v Iran in Indijo, od koder so potem pripluli v Tanzanijo in kasneje v Kenijo. 

Njen brat se je pridružil angleški kolonialni policiji in uporniki Mau Mau so ga v petdesetih letih ubili. Njen mož, pol Irec pol Indijec, je umrl pred dvajsetimi leti, njuni otroci pa živijo v Kanadi.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 8 Mrs Roche's

 
Za človeka, ki potrebuje informacije o sosednjih deželah in ki uživa ob poslušanju vrtoglavih popotniških zgodb, je kraj idealen.

Njen hotel je popularen med popotniki zaradi prijetnega domačega vzdušja. Sestavljen je iz lesene hiše in dveh barak - v eni so spalnice, v drugi pa sanitarije. V kuhinji, kjer je vsako dopoldne zajtrk, visi oglasna deska, na kateri je vsak dan kaj novega, veranda in dnevna soba pa sta odlično mesto za večerno kramljanje.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 7 Afriška Poljakinja

 
"Mrs Roche's" je ena od afriških legend. Ni afriških popotnikov, ki ne bi prej ali slej potovali tudi skozi Kenijo in redki so tisti, ki se v Nairobiju ne ustavijo pri gospe Roche. To še posebno velja za tiste, ki potujejo z lastnimi vozili. 

Hotel je sicer precej daleč od centra, ima samo skupinske spalnice in ni pretirano čist, ima pa velik vrt za kampiranje, poceni je in družba je odlična. Dvorišče je polno džipov, motorjev in kombijev, vmes pa se najde tudi kakšen avtobus in bicikel.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 6 Matatu

 Matatu je afriški križanec med kombijem, taksijem in mestnim avtobusom. Vozi sicer po določeni progi, vendar »sprevodnik« še vso pot skače iz vozila in nabira potnike. 

 Pojmovanja o tem, kdaj je vozilo polno, so relativna in po svetu zelo različna. Matatu je poln, kadar na dvojnih sedežih sedijo po trije ali štirje potniki, na trojnih pa po pet; trije stojijo sklonjeni nad sedeče, dva pa visita na vratih. Kjer je še kaj prostora, natlačijo otroke. 

Takrat nas je bilo kakih petindvajset v kombiju, registriranem za osem oseb. Izstopili smo pred velikim, ograjenim in precej zanemarjenim vrtom.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 5 Popotniški hotel

 Cena za bus je bila več kot dvajsetkrat nižja, kakih roparjev pa ni bilo videti. Tudi Allison, ki je priletela iz Londona, se nama je pridružila že v čakalnici na kairskem letališču. Vsem trem se je videlo da nismo poslovneži ali turisti. Popotniki po svetu hitro najdejo eden drugega. Slišala je, da je najboljše prenočišče v Nairobiju "Mrs Roche's". Sicer je nekaj kilometrov ven iz centra, je pa poceni in tam prenočuje mnogo popotnikov. V centru smo torej poiskali matatu, ki pelje v tisti konec mesta in voznik je takoj vedel za kaj gre.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 4 Nairobi

 Najprej je skoraj dve uri izgubil s plačevanjem vizuma, neuspešnim telefoniranjem in carinskimi formalnostmi, potem pa se je v nemogočem prometu več kot tri ure prebijal z avtobusi do mesta. Tam se je nekajkrat izgubil, preden je našel pravi naslov, a prijatelja ni bilo doma. Navsezadnje se je lahko le obrnil in šel nazaj. Ko je slišal za moj razkošni hotel, je malo pozelenel.

Taksisti na letališču v Nairobiju so nas prepričevali, da moramo nujno z njimi, saj so mestni avtobusi strašno nevarni in nas bodo prav gotovo oropali. Vseeno smo tvegali.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 3 Kairo

 Mika sem spoznal že popoldne, ko je hitel proti carinski kontroli. Tudi on je bil namenjen v Nairobi, a se je odločil, da bo tistih enajst ur do kraja izkoristil.

Za enodnevni vizum bo sicer plačal več kot deset dolarjev, a se bo vseeno izplačalo. Ima naslov egiptovskega študenta, ki ga je spoznal na Nizozemskem in so se dogovorili, da mu bo z avtom razkazal glavno mesto.

Zvečer ni bil več prepričan da je bila odločitev ravno najboljša.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 2 Brezplačni Hotel

 Vseeno sem tvegal. Res smo prestopili in čakati je bilo treba od 14.h do 1h ponoči. A za tistih enajst ur čakanja so mi brezplačno dali na voljo prekrasno sobo v hotelu s petimi zvezdicami, dvesto metrov od letališke stavbe. Zlepa ne bom pozabil tapeciranih ležalnikov pod palmami okrog hotelskega bazena in neverjetne pojedine, ki so nam jo pripravili zvečer.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 1 Iz Aten Preko Kaira

»Ha! Nairobi! Afrika; tukaj sem!« je vzklikal Mike, ki ga je na avtobusu nenadoma zgrabila evforija in je skoraj poskakoval od navdušenja, ko smo se bližali centru kenijske prestolnice. Z Allison sva se zasmejala. Že v Kairu je najmanj desetkrat povedal, da je to njegovo prvo potovanje v Afriko.

Takrat še ni bilo interneta. V Kairo sem priletel iz Aten. Tam sem dva dni hodil od ene agencije do druge in iskal najbolj ugodno povezavo z Afriko. Najcenejši polet je bil egipčanski, a prodajalec pri agenciji me je svaril pred letalsko družbo EgyptAir, češ da je nezanesljiva in nevarna; letala so slaba, osebje čudno in sovražno, v Kairu pogosto divja peščeni vihar in da bom moral cele dneve brez hrane preživeti na tleh na letališču.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar 5

  Po dolgem obojestranskem barantanju, obžalovanju in opravičevanju smo navsezadnje sklenili takole pogodbo: napravila mi bosta veliko uslugo in mi izjemoma vrnila ves neprijavljen denar, ampak prihodnjič naj bom bolj pazljiv; pustila mi bosta 200 šilingov, ostalih 2200 pa zasegla, vendar jih lahko s potrdilom dobim nazaj, ko se vrnem v državo.

Takrat sem bil še dovolj naiven, da sem mislil, da bo šlo brez zapletov.

Tanzanija: Neprijavljeni denar 4

 
"... ja tega tudi nisem vedel, saj se bom še vrnil v Tanzanijo..."

"... ampak zakone je treba spoštovati..."

 "... že, ampak saj vendar nisem kriminalec, pa še iz prijateljske in neuvrščene Titove Slovenije prihajam..."

K sreči sta o slovenski politiki vedela ravno toliko, kot o jugoslovanski. Še bolj čudno je bilo da nista opazila, da imam več šilingov kot pa sem jih uradno zamenjal.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar 3

 
"... tudi starega jugoslovanskega je treba prijaviti - glej, koliko ga je - na milijone..."

"... pa saj ni nič vreden, to je vse požrla inflacija; hočeta, da vama ga nekaj podarim?..."

"... kaj pa slovenski denar? Tudi tega je mnogo..."

 "... saj ga vendar ne morem menjati pri vas, pa še zelo malo je vreden..."

 "... iz države je prepovedano nositi šilinge..."

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar 2

 Vse sta razpostavila naokrog dokler niso bili vsi sedeži polni mojega denarja.

Vsota se seveda niti približno ni ujemala s tisto, ki sem jo prijavil ob vstopu v državo pri Tangi.

In potem smo se šli: "Zakaj vendar niste prijavili, treba je prijaviti ves denar..."

 "... ja pa nisem vedel, da boste tako natančni; pri Tangi na meji ni bilo elektrike, niso nam povedali..."

 "... to je prekršek, zasegli bomo vse, kar ni prijavljeno..."

 "... tega pa vendar ne morete, saj sem vendar reven študent, ki je dolga leta varčeval za to potovanje... "

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar

 Zakaj bi se vendar vozila do meje, če me lahko preverita že tukaj. Bila sta zelo vljudna, počasna in temeljita. Če si edina stranka, se zate pač potrudijo. Začela se je nočna môra.

Največje bankovce sem nosil v notranjem žepu, vso ostalo solato pa v torbi: marke in dolarje v majhnih bankovcih, 2400 tanzanijskih šilingov, nekaj slovenskih tolarjev in kup starih jugoslovanskih "jurjev", ki jih s seboj nosim za darila, podkupnine in numizmatične izmenjave. Nekaj denarja sem hotel na brzino skriti, pa sta mi natančno gledala pod prste in kmalu odkrila vse do zadnjega bankovca.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 23: Edini Preostali Belec

 Do meje se bomo verjetno vozili še nekaj ur, a vseeno bo dobro, če počasi že zdaj pripravim devizno deklaracijo in skrijem neprijavljene devize ter tanzanijske šilinge, ki sem jih bil zamenjal na črno. Po bančnem tečaju jih je bilo še za več kot 60 dolarjev, jaz pa sem jih uradno s ponaredkom vred zamenjal samo petinpetdeset.

 Vstopila sta dva carinika - moški in ženska. Postalo mi je vroče. Ja kaj pa že delata tukaj? Saj se še odpeljali nismo!

 Bil sem edini preostali belec na vlaku in, kot se je kasneje izkazalo, edini potnik, ki je nameraval prekoračiti mejo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 22: Mbeya

            Naslednji dan dopoldne smo prišli do Mbeye, največjega mesta med Darom in Zambijsko mejo. Maxine se je poslovila in odšla iskat prevoz proti Malawiju. Tudi sam sem nameraval izstopiti in kakšen dan preživeti v Mbeyi, a sem si kmalu premislil. Eno največjih tanzanijskih mest ni bilo drugega kot množica barak s strehami iz valovite pločevine. Ta prihranjeni dan bom raje izkoristil za kaj zanimivejšega.

Tudi večina drugih potnikov je v Mbeyi izstopila. Po zanimivem pogovoru z Indijcem, ki dela v vagonu-restavraciji (čeprav je bil tudi sam popolnoma črn, je zelo zviška govoril o črncih) sem se vrnil v svoj kupé.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 21: Muzungu

             Vsakokrat so tako mladi in stari v vsaki vasi pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, ostali pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih.

Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okameneli, drugi pa so se na vso moč podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden pridejo na posnetek. Vsakokrat, ko sem premaknil aparat, je vsa množica zdirjala pred objektiv. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na brzino odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 20 Prihod vlaka je dogodek tedna

 Travnata savana se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic. 

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 19 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.

            Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano. Tudi soparna vročina ni bila več tako huda kot ob obali. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous.

Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji.

Janin (se nadaljuje)

Tanzanija 18 VIP v Resnici Deluje

             Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu.

            Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

            Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred.

Janin (se nadaljuje)