Najprej je skoraj dve uri
izgubil s plačevanjem vizuma, neuspešnim telefoniranjem in carinskimi
formalnostmi, potem pa se je v nemogočem prometu več kot tri ure prebijal z
avtobusi do mesta. Tam se je nekajkrat izgubil, preden je našel pravi naslov, a
prijatelja ni bilo doma. Navsezadnje se je lahko le obrnil in šel nazaj. Ko je
slišal za moj razkošni hotel, je malo pozelenel.
Taksisti na letališču v Nairobiju
so nas prepričevali, da moramo nujno z njimi, saj so mestni avtobusi strašno
nevarni in nas bodo prav gotovo oropali. Vseeno smo tvegali.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)