Budilke, ki so čivkale druga za drugo in sosedje, ki so lomastili po sobi in pakirali, mi zjutraj niso dali spati. Odpravljajo se na kakšen safari, ali pa na zgodnji vlak. Spanje v skupinski spalnici je sicer imenitno za navezovanje stikov in izmenjavanje popotniških zgodb, ima pa tudi svoje temne strani.
Nekaj časa sem še poskušal zaspati, potem pa sem se odmajal v glavno hišo, kjer se je že začel zajtrk. Gospe Roche, ki je na plošči na štedilniku ravno žgala kose kruha, sem naročil, naj meni raje postreže neopečenega, ker toasta pač ne cenim preveč.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)
