Z motorjem ob Sredozemskem morju 15: Jordanija

Pozno v noč smo odpluli do Aqabe, naj južnejše mesto v Jordaniji. Kot sem se še vedno lahko zanesel na svoj instinkt, sem tudi tokrat čutil, da mi bo tukaj všeč. Že cariniki so bili ljubeznivi, nasmejani in nobene podkupnine niso zahtevali. Ulice so bile čiste, šoferji so bili uvidevnejši, ljudje urejeni, trgovine pa so bile polne vseh vrst izdelkov. Skoraj nikjer se ni nihče pregovarjal okoli cen. Noči so že bile bolj hladne in že je bilo čutiti pozni oktober. V Aqabi sva ostala dva dni, uživala na lepih plažah, v prijetnih in zanimivih trgovinicah ter v restavracijah, ki so ponujale morske, arabske in orientalske jedi.

Wadi Rum je puščavska dolina, kjer živijo bedujini. Malo katera družina živi po starih običajih, a še ti posebneži, katere sva tam srečevala, so bolj ali manj neprijazni do turistov, ki morajo za take obiske družini plačati niti ne tako malo denarja. Čeprav je bil v puščavi sipek pesek, absolutno ni bilo možno nadaljevati poti na motorju, zato sva si z Ireno najela staro Toyoto z vodičem za 15 USD. Tako sva se odločila predvsem zaradi Irene, ki še ni doživela prave puščave, osamelih ljudi in karavane kamel, od koder sem jaz prinesel svoje najljubše spomine in doživetja. I to celo brez domišljavega vodiča z Ray bankami, ki je hotel skoraj za vsak izgovorjeni stavek napitnino.

Pozno popoldne smo prispeli do težko pričakovanega mesta, znanega celemu svetu – Petra. Cesta je speljana čez visoke gore mimo revnih vasic, nekateri domačini so nama mahali in klicali “Welcome to Jordan!” Bilo je že precej hladno, zato sva navlekla na sebe skoraj vse, kar sva imela. Našla sva krasen hotel, poln turistov, verjetno z vseh kontinentov. Zelo dobro sva se razumela s Kitajcem, ki je bil na poti že pol leta, Američanom, ki potuje skupaj z Danko, zaradi katere smo obšli verjetno vse trgovinice v mestu, Nemcema, Švicarjema in Avstralko, ki je brezupno iskala fanta. Skupaj smo pili pivo in se pogovarjali dolgo v noč.

Nikoli še nisem bil tako navdušen nad kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki, kot me je prevzela Petra. To je pravzaprav mrtvo mesto, kjer so pred več tisoč leti arabski trgovci s karavanami velblodov začeli graditi oviro proti Turkom in ostali Evropi. V gori, ki to dolino obkroža, so vklesane cerkve, gledališča, grobišča in palače. Vse to je izdelano z vso pozornostjo in natančnostjo a še danes ni znano, s kakšnimi orodji so lahko vse to izdelali. Ogledovala sva si to zanimivost ves dan, prehodila več kot 10 km, a to ni bilo niti polovico vsega, kar je možno videti. Vstopnica za en dan stane 20 USD, a večina turistov vzame vstopnico za 50 USD, ki velja tri dni.
 (se nadaljuje)

Z motorjem ob Sredozemskem morju: 14

Jasno, Irena je morala peš. Odpeljal sem le kakih 400 metrov naprej, počakal na njo, jo pustil, da me je prehitela, spet za kakih 400 metrov jo prehitel in potem spet počakal na njo, ta procedura nama je vzela kako uro časa, tako, da sva v trdni temi prispela vsa prepotena in umazana do hotela, za 50 USD na noč, ki pa je že bil poln Nemcev, ki so prispeli sem vsi urejeni, s fotoaparati čez rame iz Luxorja v klimatiziranih avtobusih, s stranišči in bifeji.

Savina pnevmatika je bila popolnoma raztrgana, a bilo mi jo je žal, kajti profil je bil tudi po 10.000 km še vedno dober in bi lahko z njo prav gotovo prevozil vsaj še 5 tisoč kilometrov. Mehanik mi jo je zamenjal v kakih 15 minutah za 3 USD. Hkrati pa sem bil zadovoljen, da sem se znebil težke gume, ki sem jo ves čas vozil zadaj na prtljagi. Drugi dan sva prestopila Sueški prekop, ki naju je oba presenetil s svojo ožino. Trajekt je bil brezplačen a podjetni kapitan je prišel po napitnino zelo pozno, ko sva bila že na mostiču ladje.

Zopet sva se vozila po čudoviti Sueški puščavi, kjer sva doživela puščavsko nevihto, ki je sicer po nekaj urah pojenjala. Vse do mesta Noweiby sva vozila po soteski med krasnimi gorami, kjer so beduini pasli ovce in velblode, med samimi kamni in grmovjem. Živijo v kočicah izdelanih iz blata, ki stojijo nekaj 10 metrov stran od ceste. Občasno sva se pri njih ustavila, se okrepčala jim dala nekaj kemičnih svinčnikov, a dogovarjali smo se v vsem, nerazumljivem jeziku. Noweiba je bilo najino zadnje mesto v Egiptu. Od tam imava naslednji dan trajekt do Jordanije. Od tam pojdeva dalje k prijateljici v Izrael. Na obali sva se še kopala in sončila ves dopoldan nato pa odpeljala na carino, kjer so naju po štirih urah spustili dalje.

Zelo sem si želel prihraniti za spomin njihovo lepo registracijsko tablico, za katero sem plačal 70 USD. Skušal sem pregovoriti carinika z vsemi zvijačami, a bil je nepopustljiv. Dejal je, da naju ne spusti dalje, dokler mu jo ne prinesem. In potem sem jo “našel” deset minut pred odhodom trajekta. Carinik se je zmagoslavno nasmejal in izrekel dobrodošlico v Egiptu. odpotovala sva z ladjo, na kateri je bilo polno egiptovskih potnikov, ki so se jim izpolnile sanje, da potujejo v Saudsko Arabijo, oziroma do Meke, ki je še vedno za nas nedostopna.
Nekje daleč, približno 6 ur plovbe, naju čaka druga prekrasna dežela – Jordanija. Za seboj imava že več kot pol poti, a pred nama je še kakih 6 oz. 7 000 km, odvisno katero pot si bova lahko izbrala.
(se nadaljuje)

Nairobi 2

Nekaj minut za tem sta pristopila dva tipa, mi pred nosom pomahala z nekakšnimi izkaznicami in se predstavila za policaja. S strogim glasom sta mi povedala, da sem aretiran, ker sem se družil s kriminalcem. Želela sta vedeti, od kod se poznamo in v kakšnih poslih sodelujemo. Odpeljala sta me na vrt neke gostilnice, kjer smo sedli v malo bolj odmaknjen kot.

Nato sta me začela navzkrižno zasliševat. Kakšen biznis sem sklenil s tistim kriminalcem, kaj sem mu dal itd. Kmalu sem ju imel že vrh glave. Povedal sem jima, da ga ne poznam, da sva spila le kavo in da sem mu dal nekaj drobiža. Vprašal sem ju, ali je to zločin. Pa sta mi zatrdila da je, če je denar ponarejen. In tu je bila finta. Zahtevala sta, da jima pokažem ves denar, ki ga imam pri sebi.

Izgovoril sem se, da pri sebi nimam več denarja, da sem dal onemu zadnji drobiž in da imam preostanek v hotelu. Poprosil sem ju, da bi stopila z mano v hotel, kjer bi lahko preverila denar, a sta mi potem povedala, da sta spregledala, da v resnici nisem povezan s tistim »kriminalcem« in se na hitro poslovila. Kaj bi bilo, če bi izza pasu potegnil torbico z denarjem? Najverjetneje bi ga bila odnesla, ker bi bil po njunem seveda ponarejen.

Gondar

Gondar, Etiopija 2011

foto: Janin 

JUŽNA AFRIKA

Južna Afrika 2016
foto: Janin