Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža 2

Avtobus po treh urah sedenja, čakanja, ležanja le odpelje z brzino 30km/h. Škoda da nismo mogli izkoristiti asfalta. Siniša in Janin z negotovostjo opazujeta mladeniča, ki neutrudno flirta kar z obema in izkorišča vsak trenutek, ko lahko prime katero izmed njunih belih nog.

Ob treh popoldne pridemo do Mege in se ne moremo do konca načuditi, kje smo šele…naredili nismo niti četrtino poti do Shashamaneja, iz Mege gre pa naslednji avtobus do tja šele naslednji dan! Reši nas mali kamion, ki pelje v smeri Shashamaneja, do Yabela. Dobro, vsaj še nekaj kilometrov prevozimo danes, četudi ne pridemo do želene destinacije, da le ne ostanemo v tej mali, negostoljubni Megi!

Splezamo na tovornjaček, malo večji pick-up, na katerega naložijo ljudi, tone riža v vrečah in vso prtljago, živi šopki kur, zavezanih čez noge in plastične posode, pa nimajo več prostora; zavežejo jih na zunanjo stran tovornjaka.
Poleg mene se pojavi izsušena mama s smrkavim dojenčkom, po katerem se pasejo muhe. Lezejo mu v nosnice, v oči in po ustnicah. Dojenček z odprtimi usti apatično zre v svet in se ne meni zanje. Strjen smrkelj mu prekriva del zgornje ustnice. Mama nekaj časa binglja oklepajoč se droga na sredini in izsušena dojka ji pade izza umetelno zavite rute. Skoraj se treščim vanjo, zato najdem bolj ugodno pozicijo na Janinovi vreči, Siniša pa se obrača stran, da mu ne bi bilo treba opazovati prizora kar naprej, ko zravna pogled.
Janin si privošči tričetrt vreče, medtem ko sama lezem v luknjo med dvema. Pa kaj se razburjam! Siniša prav tako ne uživa najbolje. Ostalih sedemdeset ljudi tudi ne. Ali pa, kakor vzameš, saj smo lahko veseli, da se sploh peljemo!
(se nadaljuje)

Petja Šega: Etiopija: Na vrečah riža

Zjutraj že pred šesto tečemo na avtobusno postajo Moyale. Temni sopotniki se gnetejo pred in v avtobusu, mi pa le nemočno opazujemo situacijo. O sedežih, ki smo jih rezervirali dan prej, ni nobenega govora več. Vzamejo nam nahrbtnike in jih nesejo na streho, Janin se ravno spravi na avtobus, ko ta odpelje. V avtobus se požene še dvajset temnopoltih, midva s Sinišo pa ostaneva nemočna in gledava, kako se oddaljuje avtobus z našimi nahrbtniki in Janinom. Nemo obstaneva na mestu, potem pa se zaveva, da jih na tak način ne bova več videla.

Poženeva se po klancu navzgor za avtobusom. Upehana skoraj ne morem več, slabo mi je. Najin »vodič« ustavi drug nabasan avtobus, ki pripelje mimo, pojma nimava kam gre, zbaševa se na stopnice med ostale in sopihava. V mislih se poslavljam od Janina in nahrbtnika.

Čez par kilometrov avtobus ustavi in vsi izstopimo na parkirišču zaradi policijske kontrole. V gneči zagledam Janina in se zadržujem, da od veselja ne skočim vanj. Tudi nahrbtniki naj bi bili še na strehi, nekje med plastičnimi posodami in zelenjavo.

Čaka me sedež na zadnjem delu avtobusa. Super, le da pridemo do Shashamaneja in potem smo lahko že naslednji dan v Addis Abebi!
Zbašem se na prostor ob oknu, pred mano pa sedita Siniša in Janin. Tja, kamor naj bi spadale moje noge, je nekdo stlačil veliko plastično kanto, zato moram imeti skrčene, sonce neusmiljeno nabija skozi steklo, novi črni »prijatelj« poleg mene pa se vedno bolj širi. Verjetno namerno.

Čez petnajst minut se ustavimo in vsi zlezejo ven. Deset se jih vrže pod avtobus in razglabljajo, kaj je narobe. Po dveh urah čakanja ugotovijo, da ne delajo zavore. Potem gremo vsi nazaj v avtobus in čakamo. Potem gremo spet vsi ven in čakamo. Proceduro ponovimo približno trikrat. Vmes greva s Sinišo pogledat bližnji termitnjak in baje se dva neizmerno zabavata ob dejstvu, da skupaj izgineva v grmovje.
(se nadaljuje)

Kamalova cev

Iztok Bončina - Egipt

Kamal je bil ponosni lastnik majhnega, rumenega Fiata, s katerim je po Kairu podiral vse rekorde. Kdor je le enkrat občutil popoln kairski prometni zamašek, z vso ikonografijo trobljenja, mahanja z rokami in pošiljanja ostalih voznikov k vragu,  bo verjel da se skozi takšno gnečo še domači ščurki ne morejo prebiti. Kamalu pa je uspevalo, da je, malo po cesti, malo po pločniku, malo po zraku,  švigal mimo najhujših zastojev in se hladnokrvno izmuznil na odprte ulice. Nekoč, na eni od akrobatskih voženj z njegovim avtom, sem na tleh avtomobila, tik ob menjalni ročici, opazil daljšo kovinsko cev.
“Ti, Kamal. Kaj pa rabiš to cev,”  sem bil radoveden. “ A za menjavo gume?” Pogledal me je kot novorojenega telička in, med divjim obračanjem volana in sunkovitim zaviranjem, priznal: “Kot si verjetno opazil, tu in tam malce hitreje vozim (oh kje pa, Kamal, ti prepočasi letaš). Vedno se mi mudi na letališče, ali v hotel ali kamorkoli. Zato se včasih, pa ne prehudo,  zabijem v kak drug avto ali pa on vame. In ker se hoče lastnik običajno prepirati z menoj o krivdi in odškodnini, jaz pa nikoli nimam časa, ga preprosto počim s cevjo po glavi in šibam dalje.”  Preprosto, mar ne?