Petja Šega, Etiopija: Kavni obred

Popoldne se odpraviva raziskovat bližnji market. Do tržnice naju čaka pot neštetih "you"jev, klicev, otrok, ki se borijo za najine roke in par vaških zapeljivcev. Po ogledu in dolgotrajnih pogajanjih na tržnici naju nekaj mladeničev prepriča, naj greva na že prejšnji dan obljubljeno kavno ceremonijo, enourno proceduro kuhanja kave, k mami enega izmed njih. Vsi po vrsti zagotavljajo, da vse počno iz samega gostoljubja in prijateljstva. Vse izgovore sva jim pustila že dan prej, zato privoliva. Vlečejo naju od centra mesta še naprej, po blatnem makadamu in v barakarsko četrt.
"Upam, da delava prav," rečem, ko hodiva mimo najbolj domišljijsko postavljenih kolib iz vseh vrst materialov.

(odlomek)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 10

Na osnovi prospekta Lonely planet, sva našla Youth Hostel, čeprav se cenik ni ujemal z dejanskimi cenami. Toda bilo nama je vseeno, potrebovala sva posteljo.
Naslednji dan sva kar najhitreje zapustila mesto in se ustavila pri piramidah. Za ogled piramid, sva porabila kar nekaj ur. Kljub zanimivostim, ki si jih ogleduje ves svet, nisem zdržal navala debelih zardelih Nemcev in suhih Japoncev, ki nenehno pritiskajo na fotoaparate. Vedela sva, da naju bo ta sindrom spremljav na vseh turističnih atrakcijah, zato sva se tem trumam turistov ogibala, kolikor sva se le mogla, a greh bi bil, da si zaradi tega ne bi ogledala vseh teh zanimivosti, ki so se nama ponujale.

Na mojem novem BMWju je števec pokazal 17.000 km, ki sem jih naredil od meseca aprila. Do sedaj, je delalo vse brez problemov. Nikoli ni “zakašljal”, cuknil ali da bi moral ponoviti start. Čisto odveč vozim s seboj za tri kg rezervnih delov in orodje, toda saj imava pred seboj še dolgo pot. Pnevmatiki sta še vedno O.K. in se dobro držita, še vedno imata dober profil. Servis imam na vsakih 10.000 km, zato si s tem še ne belim glave.

(odlomek)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 9

Po obredu smo vsi posedli po slamnati preprogi in začelo je nastajati prijetno vzdušje. Najstarejši med njimi, ki mu je bilo kakih štirideset let, je skuhal riž. Kuhan riž so postavili na sredo med nami in vsak od nas je dobil žlico. Meni so prinesli posebno skledo, pa sem jo vrnil in začel jesti iz iste sklede kot oni. To jim je bilo zelo všeč, saj še nikoli ni z njimi iz iste sklede jedel beli človek iz Evrope.
Kuhinja je bila skromna lesena deska, na njej nekaj umazanih glinenih posod, v vogalu pa star štedilnik na petrolej. Pod desko je bila shramba vreč, z rižem in moko. Miši so imele tam raj, kamorkoli sem pogledal, povsod sem jih videl.

Vendar pa je bil to lep večer. Po večerji smo kadili Šišu. Svetili smo si z mojo baterijo in se s pomočjo češko-arabskega slovarja pogovarjali še dolgo v noč. Dali so mi najboljše ležišče, katero sem z veseljem sprejel. Bilo je dvignjeno od zemlje kakih 20 cm, vsi ostali so spali na tleh. Zaspal sem zadnji, saj sem imel vseskozi občutek, da okoli mene lezejo miši in podgane. V Indiji sem se srečaval z ščurki, martinčki in kuščarji, navadil sem se na komarje, toda na miši in podgane se nisem mogel ne v Indiji ne v Afriki. Pa ni bil to le občutek, res so se začele sprehajati po mojem telesu. Ves sem se ovil v spalno vrečo, razen obraza a sem se kljub temu bal ugrizov. Zato sem izvlekel roke in tako zaščitil obraz. Končno mi je le uspelo zaspati.
(odlomek)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 8

Ob reki Nil
Problemi pa so se začeli z motorjem, enako kot je bilo to na meji med Tunizijo in Libijo. Spet sem moral obiskati štiri razne pisarne, v katerih sem pustil od 8 – 15 USD v vsaki, za neke posebne žige. Po štirih urah letanja, sem že mislil, da se lahko oblečem in odpeljem, ko me je carinik opozoril, da moram kupiti tudi rumeno črno egiptovsko registracijsko tablico. Po dveh urah ponovnega čakanja in plačila 70 USD za tablico ter vozniško dovoljenje v arabščini, ki me stalo dodatnih 30 USD, sem lahko nadaljeval pot. Šest kilometrov je bilo do prvega krasnega egiptovskega mesteca Salum. Po šestih urah, ki sem jih izgubil na carini, sem imel željo, da se dobro naspim in zato sem poiskal prijeten hotel. Motor sem parkiran na vrtu hotela, pod oknom moje sobe. Še zaradi dveh stvari sem imel veliko veselje: piva in signala na GSM telefonu. Postopoma sem si prebral več kot 30 sporočil in nanje odgovarjal, ter poklical svoje najbližje.

(odlomek)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 7

Welcome to Egypt
Zelo zgodaj zjutraj me je zbudilo toplo libijsko sonce. Takoj sem se šel kopat v čudovito čisto morje. Prijetna topla voda me je popolnoma osvežila. Skuhal sem si dober golaž in se predajal prijetnim sončnim žarkom. Nikamor se mi ni mudilo, saj sem si današnji dan rezerviral za prestop libijsko-egiptovske meje in po izkušnjah sem slutil, da bom za to spet potreboval ves dan. Pred mejo sem se preoblekel v kratke hlače. Na moje veliko začudenje je potekalo vse dokaj hitro, dokler nisem zahteval vrnitev 30 USD od obvezne zamenjave 100 USD ob vstopu v Libijo. Carinik mi je dejal, da to ni možno, saj nimam nobenega potrdila o menjavi. In nenadoma potrdila res ni bilo več. Obšel sem vse carinike ali ni pomotoma ostal pri katerem od njih, a žal, seveda, ga ni bilo pri nikomur. Bil sem zelo razburjen in rekel sem, da imam čas in da ne odidem, dokler mi ta denar ne vrnejo. A čas so imeli tudi oni. Po celi uri, ki sem jo trmasto preživel v senci, sem se odločil, da stopim še do vodje carinarnice.

(odlomek)

Z motorjem ob Sredozemskem morju 6

Konec asfalta
Naslednji dan so mi poznali mestece, kjer so ulice iz puščavskega peska. Skoraj vsak prideluje datlje ali ima kakšno manjšo žival. Končno sem si lahko šel ogledati mošejo.
V Zilli je bilo praktično konec asfalta. Če pa je slučajno kje bil, je bil popolnoma uničen, tako da sem raje vozil po pesku ob cesti.

Napolnil sem zračnice, motor pa je le plaval po površju peska. Pred seboj sem imel še približno 290 km takih poti. Trajalo je ves dan in šele proti večeru sem prišel na normalno cesto. S časom sem bil že na tesnem, zato sem se odločil, da bom vozil tudi ponoči. Malo me je bilo sicer strah a vozil sem zelo previdno. Razgreti asfalt je priljubljeno prenočišče kamel, zato sem se jim moral izogibati. No, nič posebnega se ni zgodilo, tako, da sem v zgodnjih jutranjih urah prispel v Banghazi. Našel sem soliden hotel in se naspal. Naslednje jutro pa sem se moral javiti na policiji za tujce in podaljšati dovoljenje za bivanje v Libiji. (odlomek)

Igor Bre­zo­var: Z motorjem ob Sredozemskem morju 5

Zbudil sem se spočit in poln nove energije in želje spoznati novi svet. Po zajtrku sem se odpeljal proti Čadskim mejam. Pred seboj imam cesto, dolgo 550 km, med peščenimi jamami in pravo Saharo. Nisem želel priti prav na mejo, ker Irena prileti že čez teden dni in ker jo že komaj čakam, se ne želim še bolj oddaljevati. Obrnil sem se proti severovzhodu. GPS mi je nehal delati že pred nekaj dnevi in sploh ne vem zakaj. Držal sem se predvsem glavnih cest, a danes moram prečkati puščavo in tako skrajšam pot za približno 250 km. Cestne razmere so katastrofalne, sicer ni bilo peska, a šlo je le počasi, dokler nisem srečal bedujina v stari Toyoti. Vprašal sem ga za smer poti, a takoj me je znerviral, saj mi je pokazal popolnoma drugo smer, kot sem jo imel jaz. “You no GPS?” me je vprašal. Ko sem mu povedal da ne, mi je svetoval, naj se raje takoj vrnem, sicer se bom izgubil. Take cestne razmere so še najmanj 200 km, ki bi jih težko zmogel in še zelo nevarno je, ker potujem sam. Upošteval sem njegovo svarilo, čeprav težko, ker nisem vedel ali mu lahko zaupam. Šel sem za njim in prišel na isto mesto od koder sem startal pred tremi urami.
(odlomek)

Igor Bre­zo­var