Zelo Pomembni Belci 15 Živalski vrt skozi okno

 Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.

Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v tipično afriško savano. Tudi soparna vročina ni bila več tako huda kot ob obali. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 14 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

Ker kondukter še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 13 Skozi savano med kozami in kokošmi

 Že zgodaj zjutraj, ko sva prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in še bolj divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.

Izkazalo se je, da VIP v resnici deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Zelo Pomembni Belci 12

 V ženskem oddelku pa še vedno niso našli prostora in Maxine je dobila karto tretjega razreda. Ta je veljala samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil. Ko bova na vlaku, naj se oglasiva pri višjem kondukterju, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Temu obetu nisva prav zaupala, a več se na postaji ni dalo storiti.

Tekst in Foto: Janin Klemenčič (se nadaljuje)