Moj kupe je bile sicer poln
žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto.
Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju
spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je
skoraj dvakrat dražji. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam
manj prostora in svetlobe kot v drugem.
Ker kondukter še ni našel
najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v
deželah tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče
zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči
otroci in še marsikaj.
Tekst in Foto: Janin Klemenčič
(se nadaljuje)
