Že zgodaj zjutraj, ko sva
prišla, se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na
edini vlak, ki bo odpeljal v naslednjih dveh dneh. Ker sva bila tako in tako
kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so
končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in še bolj
divja bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne
razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Izkazalo se je, da VIP v resnici
deluje. Popoldne sva že oba sedela vsak v svojem kupeju, v drugem razredu.
Tekst in Foto: Janin Klemenčič
(se nadaljuje)