Namib 202

 

Namib 188

 

Namib 187

 

Namib 172

 

Kenija 25 Komaj Ostali Živi

 Imel je prav. Čakali smo zelo dolgo in ko je avtobus končno pripeljal, je nanj navalilo toliko ljudi, da smo komaj ostali živi, brez Tembe pa nikoli ne bi dobili sedeža.

Vožnja je trajala dolgo. Saj ne da bi bilo tako daleč in tudi prometa ni bilo kaj dosti: avtobus je imel, kot vedno, ena sama vrata, gneča pa je bila tolikšna, da je bilo skoraj nemogoče izstopiti, saj je na vsaki postaji na vrata pritiskalo štirikrat več ljudi, kot pa je bilo prostora.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 24 Temba

 Spoznal sem še devetnajstletnega Angleža in skupaj z njegovim novim prijateljem Tembo, domačinom, smo se odločili, da gremo na plažo, kakih deset kilometrov stran. Predaleč, da bi šli peš, zato bomo šli z avtobusom.

Šli smo na izhodiščno postajo, skoraj kilometer stran, ker je Temba predvideval, da bo avtobus na kasnejših postajah že preveč poln.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 23 Kup Gnoja

 Sicer sem že navajen umazanih stranišč, a takega kupa gnoja, kot je smrdel na našem, vseeno že dolgo nisem videl, čeprav je bil skoraj v temi. Voda iz pip seveda ni tekla. Umil sem se z vodo iz umazanega vedra in upal, da ni preveč okužena. Šef je rekel, da mi bo rjuhe prinesel kasneje, zato sem zaspal kar na svoji spalni vreči.

Preden sem šel na sprehod, sem francoskemu sosedu z železnim drogom pomagal njegovo ključavnico zviti v tak položaj, da se je dala zapirati.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 22 Mastna Umazanija

Sedel sem pri njem na razbeljenem pokrovu motorja in razložil mi je marsikaj o prometu v njegovi deželi. Vsakih nekaj minut sem moral vstati, da je moje sedalo od vročine prišlo malo k sebi.

Ob devetih so bile moje oči še bolj zabuhle kot ob petih. V enem od hotelov še vedno niso vedeli, ali imajo kaj prostora ali ne, drugi pa je bil še zaprt.

Končno sem dobil sobo, ki je bila sicer poceni (dolar in pol), a tudi temu primerna. Mreža proti komarjem na majhnem oknu je bila raztrgana in tako zaprašena, da se v sobi skoraj nič ni videlo. Štiri centimetre debela slamarica na leseni postelji se je kar bleščala od mastne umazanije, zaprašeni ventilator na stropu pa se je komaj premikal in je obetal le slabo zaščito proti komarjem. Komarji namreč v vetru ne morejo letati.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 21 Zaprto Do Ponedeljka

 Izvedel pa sem, da v Zambijo ne vozi nobeden od tanzanijskih vlakov, pač pa Tazara. Tazaro (TAnzania - ZAmbia RAilways) so zgradili Kitajci in nima zveze z drugimi afriškimi železnicami. Postaja Tazare je bila velika in modernejša, nekaj kilometrov stran. Žal sem šele tam izvedel, da je zaprta do ponedeljka, bila pa je sobota.

Ko sem hotel nazaj v mesto, se je na že popolnoma polni avtobus vsulo toliko ljudi, da jim sploh nisem poskušal konkurirati. Vseeno sem imel srečo: voznik mi je pomigal naj vstopim kar pri njegovih vratih. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 20 Jutro V Daru

 Zgodaj zjutraj se v afriških mestih ne dogaja kaj dosti. Po že drugi neprespani noči si nisem želel drugega kot postelje, a pri vseh cenenih hotelih sem zaman tolkel na vrata. Od nekoga od redkih mimoidočih sem izvedel, da nobenega ne bodo odprli pred osmo. Bom šel pa medtem pogledat, kako bo s potjo proti Zambiji.

Na železniški postaji so se že tlačili čakajoči, čeprav bodo blagajne odprli šele ob devetih. Slabo kaže: že prej sem slišal, da v Tanzaniji ni lahko dobiti prevoza.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 19 Precej Razrahljan

 Na eni od postaj smo se lep čas zadržali da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem če sem prav razumel, a menda se za prtljago nič ne plačuje, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki - fizično, ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 18 Zabava na avtobusu

 Za zabavo je skrbel kasetofon, ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski - kot bi po asfaltu vlekel pločevino - zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po nesreči zaspal, se ni bilo bati.

Tudi sicer je bilo za pestrost lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil avtobus poln) in postanki so bili vedno daljši.

Vrata so bila spet samo ena, izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 17 Dva koščena soseda

 Dež je okrog poldne sicer ponehal, a na cesti je bilo tako malo vozil, da na avtoštop nisem več mislil. Avtobus je namesto ob sedmih seveda štartal šele ko je bila že trda noč in počasi sem že obupal nad tem, da bom še kdaj videl kaj pokrajine in naselij.

Tokrat sem sedel med dvema koščenima sosedoma in ponoči vsaj s sedeža nisem več padal. Za noge med ozkimi lesenimi sedeži ni bilo prostora, naslonjala pa so spet segala samo do polovice hrbta. V avtobusu je bilo pet sedežev vštric, prehodi med njimi pa temu primerno ožji.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 16 Obrezovanje

 Deklicam izberejo njihovega bodočega moža že kmalu po rojstvu. Ko začnejo odraščati, jih obrežejo in kmalu potem poročijo. Pri obrezovanju, ki je dolgoletna tradicija pri mnogih - tudi zelo civiliziranih - afriških ljudstvih, ženski odstranijo klitoris in male sramne ustnice. Moški, ki so potemtakem precej starejši, imajo ponavadi štiri ali pet žena, lahko pa tudi do dvajset - odvisno od števila krav, ki jih premorejo. Več žena imajo med drugim tudi zaradi tega, ker je ženska nedotakljiva od takrat, ko zanosi, pa do tedaj, ko otrok shodi.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 15 Zvestoba in nedolžnost nista znana

 Že od malega jim privzgajajo tovarištvo in velik čut za skupnost. Skupaj živijo, skupaj jedo in skupne so tudi njihove ljubice. Podobno kot marsikje v Afriki je namreč tudi pri njih spolnost svobodna in neporočena dekleta vsak večer obiskujejo njihove koče. Zvestoba, nedolžnost ali ljubosumje so zanje neznani pojmi. Poročili se bodo šele, ko bodo prenehali biti morani - po petnajst ali več letih.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 14 Lov na živali

 Glavna naloga moranov je borba proti sovražnikom in lov na živali, ki bi lahko ogrožale njihovo živino. 

Živali za hrano ne lovijo in pri lovu ne uporabljajo zastrupljenih puščic, ker je to pod njihovo častjo. Tudi svoje znamenite ščite uporabljajo samo v boju proti najnevarnejšim zverem in proti sovražnikom.

Janin Klemenčič (se nadaljuje) 

Kenija 13 Zrelostni obred

 Kot pri mnogih drugih ljudstvih morajo masajski fantje skozi zrelostni obred, ko dosežejo določeno starost. Fantu, ki bo postal bojevnik, moran, obrijejo lase in ga ob sončnem vzhodu obrežejo. Ko se bo nabralo dovolj fantov, ki so jih sprejeli med odrasle, bo skupaj s svojo starostno skupino odšel živet v manjato, tabor zunaj ograjenega naselja, saj morani prezirajo nevarnost in zanje ne bi bilo primerno, da bi živeli v vasi. Vsako naselje ima več takih manjat, po eno za vsako starostno skupino. 

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 12 Masajska moda

 Oboji - moški in ženske - so sicer oblečeni nadvse preprosto - v kos rdečega ali rjavega platna in preproste natikače iz usnja ali kosa stare gume - zato pa se izredno radi barvajo in lišpajo. Ženske si glave brijejo, morani pa nosijo dolge lase, spletene v drobne kitke, ki so razdeljene s prečo, ki poteka povprek - od enega ušesa do drugega. Moški nosijo verižice in uhane iz nizov barvnih kamenčkov, ženske pa ogromno število verižic in trdnih živopisanih obročev okrog vratu. Oboji se po telesu krasijo z okro in drugimi zemeljskimi barvami.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 11 Kri v votli buči

 Masaji živijo v naseljih, ki so ograjena s trnovimi vejami. Koče so zgrajene iz blata, vejevja in kravjekov. Za razliko od tipične afriške “bande” niso krite s slamo, temveč z “zidano” streho, so nizke in skrajno preproste. Hranijo se skoraj izključno z mlekom, ki mu včasih dodajo tudi nekaj goveje krvi in urina, da se hitreje sesiri. Samo morani imajo pravico jesti tudi meso. Do krvi pridejo tako, da volu z jermenom zatisnejo žile na vratu, da mu nabreknejo, potem pa s puščico prebijejo veno in kri nalovijo v votlo bučo. Zaradi nekaj litrov krvi vendar ne bodo ubijali živali!

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 10 Na eni nogi

 Niti osemdesetletna nadvlada belcev niti štiridesetletna oblast domačih politikov nista kaj dosti spremenila njihovega tradicionalnega načina življenja in njihovega zavračanja pridobitev zahodne civilizacije. Masajski moran (vojščak) ne opazi niti ljudi, niti vozil, niti muh, ki se mu sprehajajo po obrazu. Še vedno oblečen kot pred stoletji ponosno stoji na eni nogi, oprt na svoje kopje in zre proti robu savane, ne da bi se menil za kar koli okrog njega.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Hamar 2032

 

Hamar 2052

 

Hamar 2077

 

Hamar 2081

 

Kenija 9 Obrtnike pomilujejo in prezirajo

 Njihov ponos in samozavest sta legendarna. Nomadsko živinorejsko življenje je po njihovem edini človeka vredni način življenja. Poljedelce in obrtnike pomilujejo in prezirajo. Včasih do te stopnje, da si naoljijo dlani, če so prisiljeni stopiti z njimi v stik, da se ne bi onesnažili.

Prav zaradi verovanja v svojo izvoljenost in zaradi zaničevanja vsega tujega so Masaji danes eno od najzanimivejših ljudstev v Afriki.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 8 Ponosni vojščaki

 Danes Masaji naseljujejo le majhen del svojih nekdanjih pašnikov in jih delijo z nekaterimi od najbolj znanih narodnih parkov in živalskih rezervatov. Nekateri od južnih klanov so zgradili stalna naselja in gojijo tudi poljske pridelke, njihovi severni sorodniki pa so večinoma obdržali pastirske navade in jih moderni način življenja ne prizadeva in ne zanima kaj dosti. Večina ostalih plemen je zapustila tradicionalne navade pod pritiskom politike ustvarjanja enovite nacije, ki poskuša presegati tradicionalne plemenske delitve.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 7 Arabski trgovci s sužnji

 
Okrog leta 1800 so se priselili iz Kenije po dolini Rift na jug do Dodome. Uprli sta se jim samo plemeni Gogo in Hehe, vsa ostala sosednja bantujska plemena pa so se jih bala. Bali so se jih tudi arabski trgovci, zato v severni Tanzaniji skoraj ni bilo trgovine s sužnji in državljanskih vojn, ki so uničile toliko naselij v drugih delih dežele.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 6 Plenili živino in ženske

 
Slovijo kot zelo agresivno ljudstvo. Že stoletja živijo kot nomadi in med svojimi preseljevanji so ob vsaki priložnosti napadali Kikuje in druga vzhodnoafriška plemena, plenili njihovo živino, ki je, kot rečeno, vsa last Masajev, in ugrabljali njihove ženske. Čeprav niso bili posebno številni, so tako sčasoma zavzeli vse boljše pašnike na 500 km širokem pasu zemlje med Indijskim oceanom in jezerom Viktorija, Kikuje pa pregnali v gozdove.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Sahara 14

 

Sahara 13

 

Sahara 12

 

Sahara 1

 

Sesriem 283

 

Sesriem 273

 

Sesriem 263

 

Sesriem 259

 

Kenija 5 Vsa živina na svetu je last Masajev

 V zmešnjavi ljudstev na afriškem vzhodu so Masaji prava legenda. So visoki, vitki ljudje s pravilnimi potezami in velikimi, bleščečimi očmi. Med vsemi plemeni se najbolj trmasto držijo tradicije in branijo pred kakršnimikoli vplivi. 

Prepričani so, da so izbrano ljudstvo. V začetku sveta je bog, ki prebiva vrh Kilimandžara, ustvaril prav njih, jim namenil, da bodo gospodovali na zemlji in zanje ustvaril še živino. Potemtakem je vsa živina na svetu njihova.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 4 Črni Potomci Egipčanov

 Za razliko od Kikujev in drugih bantujskih sosedov so Masaji nilo-hamitsko pleme. Njihovi predniki so Niloti - ljudstva s sudanskega gornjega toka Nila, hamitski Gali, ki izvirajo iz Etiopije, pa tudi bantujci, katerim so Masaji v zadnjih stoletjih neumorno ugrabljali ženske. 

Nekatere novejše teorije (zgodovinsko ne preveč utemeljene) govorijo tudi o tem, da so potomci Egipčanov, ali pa celo izgubljeno judovsko pleme - morda tudi zaradi njihove strogo monoteistične vere.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 3 Manjata

 Hotel je 800 šilingov. Kmalu se je prikazal še eden od dveh, ki smo ju spoznali prejšnji večer, in kmalu sta oba pristala na 500 in še spustila na 400 šilingov. Konkurenca ni slaba stvar.

Odločili smo se za treznejšega, a vseeno nas je tudi pijani spremljal po prašni poti do manjate, oddaljene dobra dva kilometra. Počakali smo pred ograjo iz trnovih vej. Sledil je ogled vasi in njihovih običajev – od obrednega plesa do prižiganja ognja z drgnjenjem lesa. Zanimivo, a nisem se mogel znebiti občutka, da gledamo rutinsko predstavo. Ponosni afriški vojščaki so v Amboseliju postali že precej skomercializirani.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Kenija 2 Pijani Masaj

 Žal pa nismo imeli pretirane sreče z vremenom in megla, ki ga je zakrivala, se tudi popoldne ni dvignila. Po dveh urah smo se vrnili in se lotili zajtrka, potem pa smo nameravali v manjato (vas) k Masajem. Kot kaže, bo tokrat ceneje kot ponavadi. Masaja, ki sta nas v kampu obiskala včeraj, sta obljubila, da ne bomo plačali več kot 500 šilingov – sedem dolarjev po osebi, čeprav sicer računajo najmanj po 20 dolarjev.

Namesto njiju pa je prišel drug, že zjutraj precej pijani Masaj, a izkazalo se je, da je iz druge vasi.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)