Za zabavo je skrbel kasetofon,
ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le
komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski - kot bi po asfaltu
vlekel pločevino - zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po
nesreči zaspal, se ni bilo bati.
Tudi sicer je bilo za pestrost
lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil
avtobus poln) in postanki so bili vedno daljši.
Vrata so bila spet samo ena,
izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)
