Ob devetih so bile moje oči še bolj zabuhle kot ob petih. V enem od hotelov še vedno niso vedeli, ali imajo kaj prostora ali ne, drugi pa je bil še zaprt.
Končno sem dobil sobo, ki je bila sicer poceni (dolar in pol), a tudi temu primerna. Mreža proti komarjem na majhnem oknu je bila raztrgana in tako zaprašena, da se v sobi skoraj nič ni videlo. Štiri centimetre debela slamarica na leseni postelji se je kar bleščala od mastne umazanije, zaprašeni ventilator na stropu pa se je komaj premikal in je obetal le slabo zaščito proti komarjem. Komarji namreč v vetru ne morejo letati.
Janin Klemenčič (se nadaljuje)
