Tanzanija 8: Črna menjava

Čez nekaj dni sem po soparnem dnevu sedel na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah.  Najbrž si revnejši sploh ne upajo v tako imeniten hotel, ali pa jih vanj ne spustijo. 

Skupaj s petimi popotniki iz štirih različnih angleško govorečih držav smo rešetali črno borzo. 

 V mnogih državah z mehko valuto je menjava na črno nevarna, ker je menjalec lahko človek, ki dela za policijo. Pristal boš v precej neprijetnem zaporu, ali pa te bodo vsaj olajšali za precejšnjo podkupnino. Zato je v Afriki najbolj varno da denar zamenjaš pri azijskih trgovcih (Indijcih in Arabcih), ki bodo tvoj denar skoraj gotovo hoteli, dali ti bodo pošten tečaj, pa še policisti niso.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 7: Ob Brleči Petrolejki

Formularjev za devizno deklaracijo je zmanjkalo, zato sem ob slabo brleči petrolejki na kos navadnega papirja napisal koliko denarja imam s seboj. Vedel sem, da v Tanzaniji živahno deluje črna borza, zato sem prijavil nekaj deset dolarjev manj, kot pa sem jih imel. Dohiteli so nas še ostali trije avtobusi ki so iz Mombase štartali štiri ure za nami. Iz nerazumljivega vzroka so njih pregledali bistveno hitreje kot nas in navsezadnje smo vsi skupaj čakali na odhod. Razen dveh Francozov, ki sta prihajala iz Tanzanije in mi dala nekaj najnovejših informacij, sem bil ta dan edini muzungu (belec) na meji. Ko smo se končno odpeljali, je bila že dve uri noč.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija 6: Maršal Tito In Neuvrščenost

Za vsak slučaj sem šel pogledat še k zadnjem od avtobusov, na katerih je pisalo "Tanga - Dar". Juhej: odpeljal bo že ob 13.30, pa še dvajset šilingov je cenejši od ostalih! Pa bom le že danes v Daru! Cesta ni bila slaba in kmalu po tretji uri smo bili že na meji. Najprej smo raztovorili vso prtljago in potem v nedogled čakali: pri enem okencu, da nam pregledajo potne liste, pri drugem pultu, da pregledajo prtljago in pri tretji pisarni, da nas napišejo na nekakšen seznam. Potem smo še dobro uro čakali na nevemkaj in se končno odpeljali do Tanzanijskega dela meje. Tam se je vse ponovilo v razširjenem in podaljšanem obsegu. Ko sem končno prišel na vrsto, je bila že tema. Kmalu se je zataknilo, ker nisem imel vizuma. Najprej jih nisem mogel prepričati, da so mi na njihovi ambasadi v Nairobiju zagotovili da vize ne potrebujem, ko pa sem razložil vse o prijateljstvu med našima deželama, o maršalu Titu in o naši neuvrščenosti, so se navsezadnje le strinjali z mano. Zanimivo, da zgodba o Titu in o neuvrščenosti še vedno vžge, čeprav oba že zdavnaj nista več aktualna. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 5

Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji. Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali. A to bi mi vzelo preveč časa. Obupano sem ugotovil, da vsi avtobusi iz Mombase vozijo ponoči. Do Tange v Tanzaniji je 180 km, do glavnega mesta Dar es Salaama pa še dvakrat toliko. Pravijo, da bo avtobus, ki odpelje ob 17h, zgodaj zjutraj v Daru. Torej se bom celo noč cingal na avtobusu, pa še pokrajine ne bom videl. Sovražim nočne vožnje. Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Muzungu in njegov denar 4

  Britanci, ki so hoteli zatreti trgovino s sužnji, so na dvoru vzpostavili svoj konzulat. Kasneje so z Nemci dosegli sporazum o delitvi interesnih sfer, v katerem so sultanu dodelili 16 km dolg del kenijske obale pod britanskim protektoratom. Tako je ostalo do razglasitve neodvisnosti.

            Mombasa me ni posebej navdušila. Po daljšem sprehodu sem se odločil, da se še isti dan odpravim na jug, proti Tanzaniji.

            Podobno kot v marsikateri deželi tretjega sveta, imajo tudi v Keniji vrsto avtobusnih agencij, ki so si konkurenčne, zato je treba od ene do druge, če hočeš izvedeti ceno in vozni red. Avtobus sem iskal skupaj s simpatičnima Švedinjama in Norvežanom in skoraj sem se že odločil, da grem raje z njimi v znamenito popotniško zbirališče Lamu ob severni obali.

A to bi mi vzelo preveč časa, če hočem še do juga Afrike.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)